Čakalnica (zgodba)

Vsi vemo, kako mučno je čakanje v ambulantah, prepolnih tako ali drugače bolnih ljudi. Že odrasli komaj zdržimo in minute se vlečejo, kot, da jih nikolu ne bo konec, otroci pa takšne situacije prenašajo še težje.
Sedim v vrsti čakajočih in mojo pozornost pritegne mamica z dvema otrokoma, starima dve in tri leta. Tam so bili pred menoj in vidim, da so že naveličani čakanja. Spomnila sem se dogodka izpred let, ko smo vsi čakajoči celo uro poslušali glasno ropotanje stola, ki ga je triletni deček neumorno potiskal pred seboj po čakalnici gor in dol. Mama ga je večkrat opozorila, naj neha, a deček se za njene pripombe ni zmenil. Vdala se je v usodo in ropotanje se je nadaljevalo, dokler nista prišla na vrsto. Tokrat je bila situacija drugačna. Mamica je opazila, da se njen sinko nemirno preseda. Izkoristila je trenutek, ko je še sedel na stolu in ga pohvalila: "Blaž, tako sem ponosna, da se znaš tako lepo obnašati tukaj v čakalnici. Točno veš, da moramo tukaj sedeti in ne divjati ali kričati. Res sem vesela in, glej, še Nina se obnaša lepo, ker vidi tebe in te posnema." Deček se je mami široko nasmejal. Seveda je želel takoj dokazati, da ima mamica prav in je obsedel na stolu. Sestrica ga je čez nekaj časa vprašala, ali se gresta lovit. Resno ji je odgovoril, da se v čakalnici ne smeta loviti. Ker čakanja ni in bilo konec, je mama posadila vsakega otroka na eno stran in jima začela pripovedovati pravljico. otroka sta z veseljem poslušala in komentirala in tako jim je čas hitreje in prijetneje minil.
Občudovala sem mamo teh otrok. Pravi trenutek je zaznala prihajajoči nemir in ga znala pravočasno zajeziti. Pred slabim je opazila tisto, kar je bilo dobro in to pohvalila.