... nadaljevanje od včeraj.

Otrokovo življenje je kot vožnja s kolesom: hitreje, ko vozi, bolj pozorno mora držati krmilo in natančneje voziti. Tudi ko se ustavi, mora paziti, da se ne prevrne. Ko se še uči voziti, pazi zavestno, ko pa se vožja avtomatizira, tudi ravnovesje uravnava spontano, sproti, z majhnimi popravki smeri, hitrosti in nagiba. Ne razmišlja o tem, da mora zaviti sem ali tja, da se bo peljal naravnost. Čudno se bere, a je res: če se hoče peljati naravnost, mora neprestano rahlo popravljati smer, torej rahlo vijugati. Tako je tudi v življenju.

Se nadaljuje jutri...