Ko ste starši otroka s posebnimi potrebami 1

Otrok, ki ste ga dobili, ni bil odgovor na vaša pričakovanja, želje ali prošnje. Drugačen je. Nekateri ste ga v času, ko z njim delite svoje življenje, sprejeli takega, kot je.
Drugi še ne veste, koliko dela bo potrebnega, da dosežete, kar se s tem otrokom da doseči. Ne veste, kaj je sploh možno. Zdravniki vam še niso dali oprijemljivega odgovora. Vedno več je vprašanj, vedno manj odgovorov.
Ko se vam ob otroku z motnjami to zgodi še pri naslednjem in naslednjem zdravniku in terapevtu, začutite praznino.
Premalo konkretnih odgovorov! Praznino obkroža samo jeza: s čim sem si v življenju to prislužil (-a)? Kaj sem takega naredil (-a), da se je to zgodilo ravno mojemu otroku, naši družini?
Odgovorov ni. Nekateri ne morete sprejeti, da je otrok tak, kot je. Gojite lažne upe, da bodo morda jutri odkrili čudežno zdravilo - ena injekcija in otrok bo zdrav! Nekateri ne morete sprejeti dejstva, da vaš otrok ni bolan, da ima motnje v razvoju. To ni bolezen, to je stanje. Ko sprejmete dejansko stanje, ko sprejmete otroka takega, kot je, lahko šele storite zanj, kar je treba.

Se nadaljuje naslednji torek ...