... nadaljevanje od včeraj.

Otrok je na kratek rok zadovoljen, prav tako tudi starši. Problem, o katerem se niso pogovorili, pa narašča.

Naslednji razlog, da mnogi starši odlašamo, je občutek nemoči. Tisti zoprn občutek, da če tudi pogovor opravim, ne bo čisto dobro delovalo, ker pri naših otrocih tako ali tako noben ukrep ne zaleže. Zakaj torej kvariti sliko, da je vse v redu?

"Kaj naj pa naredim?" mi pogosto rečejo starši in hkrati poudarjajo, da ga zdaj udariti "itak" ne sme. Kot da so še nekaj let nazaj vsi starši dnevno pretepali otroke! Mnogi ne želijo videti drugih možnosti. Te običajno terjajo čas, doslednost in sprotno ukrepanje staršev. Vezane so na daljši rok, ne le na eno popoldne in spet drugič na večer, ko dvignemo glas na otroke. Potem bi se moralo vse urediti, ker sta bila ata in mama huda!

Se nadaljuje jutri ...