Najtežji pogovor je zagotovo pogovor o smrti. Ko se lotimo te teme, pogovora ne znamo speljati niti z odraslimi. Bojimo se navala čustev pri žalujočih in pri sebi. Mnogo družin se v času smrti zavije v molk in člani se vsak po svoje spopadajo z nedoumljivo izgubo. Težko razumemo pojem za vedno, težko sprejmemo, da je ta oseba v nas še kako živa, prisotna, zunaj nas pe je ni več. Ta dvojnost nas v resnici lahko popolnoma ohromi in otopi. Prav tak način soočanja z izgubo, namreč z molkom, je za otroka lahko poguben. Znotraj družine morajo potekati pogovori, ki zajemajo sveže, polpretekle in tudi pretekle dogodke. Otroka ne izključujemo iz vsega tega. Lahko mu prihranimo spomin na sam pogreb, če menimo, da še ne razume dogajanja. Več pa ne. Najstnik mora biti prisoten na pogrebu, sicer mu manjka konec, neki zaključek dvo- ali tridnevne družinske agonije.

Se nadaljuje jutri ...