Nadaljevanje od včeraj ...

V ekipi se bo otrok naučil prilagajanja, naučil se bo zmagovati in upajmo, da tudi izgubljati. Pri tem kako otrok sprejme poraz, starši odigrate veliko vlogo. Lepo je, če ga spodbujate, navijate zanj, se z njim veselite dosežkov in pomagate preboleti poraz.
Šport bo otroku v veselje, dokler se starši ne obesijo na rezultat. Lahko pa zasovražijo treninge, tekme in šport nasploh, če morajo dosegati rezultate, da zadovoljijo preveč ambiciozne starše. Starši, ki nimajo realnih pričakovanj, s svojo prisotnostjo na tekmah svojega otroka ne spodbujajo, saj se ta boji, da jih bo razočaral.
In bog ne daj, da se to zgodi, saj potem do potankosti meljejo in komentirajo vse napake in zamujene priložnosti. Otrok naenkrat ne igra več zase in za kolektivni uspeh, igra za očeta ... Zato pišem tudi o tem, kdaj šport ni samo pozitiven.

Se nadaljuje jutri ...