Na vsebino

Šport kot rešitev, včasih tudi kot problem VI

Nadaljevanje od včeraj ...

Morda pa ste otroka lepo naučili, da se je opravičil, kadar je naredil kaj narobe. To je zdaj zelo sodoben pristop. Siljenje k opravičevanju, vendar otroku v resnici ni žal, zadaj za opravičilom ni obžalovanja.
So le besede. Ker je bilo toliko pritiska, zaradi katerega se otrok ukloni in izdavi tisti"oprosti", postopek doživlja kot kazen. Ker se je grdo obnašal, se je pač opravičil in zdaj je vse v redu.
Ne, ni v redu, če je udaril sošolca in se opravičil. Ker sošolca še vedno boli. Boli ga od udarca, boli ga izgubljeno dostojanstvo in pojavil se je strah. Ker je bilo opravičevanje prisilno, se žrtev boji še ene porcije.
Tak vzgojni prijem bo pripeljal do situacije, ko bo dekle prišlo iz šole in povedalo: "S "frendi" smo pred Mercatorjem "razbili" enega mulca! Kako so ga zbrcali!" In vi boste zgroženi vprašali: "KAJ? Kako je to mogoče? Pa kako lahko naredite kaj takega in kaj si ti delala zraven?"
"Oh, mami, ne vznemirjaj se, saj je bil res krvav, ampak saj smo mu potem rekli: oprosti!"
Na vas, na starših je, da premislite, kaj bo posamezen šport dal vašemu otroku. izbira je pomembna!
Ključ za izbiro so lastnosti, sposobnosti, želje otroka. Ne vaše. Možnosti so žal že druga zgodba.

Šport naj bi otroke primerno razgibal, jim dal določene navade, jih sprostil in omogočil ugodne socialne izkušnje. In zadovoljstvo, veliko zadovoljstva! Kaj pa jim daje v resnici? Stres, da niso zmagali in da so za to krivi tisti drugi. Ali sodnik. Ali Jan, ki ni podal.

Vir: www.čmrlj.biz
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj