Na vsebino

Vrednote

Na plaži

Družini z majhnimi otroki preživljata dopust nekje ob morju. Prva družina ima deklico Tino, staro štiri leta. Druga družina ima deklico podobne starosti, Ano. Obe družini sta na plažo prinesli veliko igrač, napihljivih stvari, lopatk, kanglic in vsega, kar sodi in ne sodi zraven. Poiskali so si primeren prostor v senčki, kakih dvajset metrov oddaljen od morja in si naredili vsaka svoj "tabor". Dekli se igrata v bližini svojih staršev. Ker se tudi onidve, kot večina otrok tega sveta, radi igrata z vodo, ju bližina morja hitro premami in s kanglicama v rokah se napotita proti morju. Tam bredeta po plitvini, zajemata vodo in jo nosita k "taboru" svojih staršev, kjer jo zlivata v bazenček in v posodice s peskom. Starši ju budno spremljajo in komentirajo njuno početje.
Tinini starši: "Tina, počasi! Kam greš?! Tina, pazi kje hodiš, ne po brisačah, joj, Tina, padla boš! Pazi, voda, pazi, da ne padeš noter!"
Tina kljub svarečim, glasnim opozorilom, kako neuspešen bo njen poizkus naliti vodo in jo prinesti do bazen, uspe naliti vodo v kanglico, ne da bi se prekucnila v morje! A mama se ne umiri in nadaljuje z glasnimi komentarji in ukazi.
Oče se naveliča ženinih komentarjev, vstane in se odpravi k Tini, ji vzame kanglico iz rok in jo namesto nje odnese do bazenčka z vodo. Nato pa jo poda nazaj Tini: "Zdaj pa lahko vodo zliješ noter!"
"Ampak, noter, ne mimo," se oglasi mama. Tini je vsega dovolj, jezno zacepeta z nogami in kanglico zaluča stran. V istem trenutku začne jokati in igra, ki bi jo lahko zabavala vse dopoldne, je v trenutku končana.
Ana se igra enako igro, starša pa jo spremljata s pogledi. "Ana!", ji pomaha mamica. "Ti kar nosi vodo, sonček moj! Glej kako ti gre dobro!"
Ana ponosno dvigne kanglico in se odpravi na pot od morja do staršev, ki zanjo ni tako kratka. Ker je zajela vodo do roba, je malo občasno pljuskne čez, poškropi nogo kakšnega dremajočega turista, a starša jo še vedno vzpodbujata.
Tina je kljub opozorilom mame, kako bo padla, se prekucnila v vodo in še kaj, varno prišla do morja, nalila vodo v kanglico in jo lepo prinesla nazaj, pa so se starši vseeno vmešavali. Česa jih je bilo strah? Da bo malo poškropila po tleh, da se bo spotaknila, česa? Trudila se je po svojih najboljših močeh, pa so ji starši tik pred ciljem vzeli možnost za zmago. Toliko veselja, vztrajnosti in truda je bilo vloženo v to težko delo - prenesti vodo brez padca in polivanja, namesto občutka zmagoslavja pa jo je preplavil občutek nemoči. Ni čudno, da je bila jezna in razočarana!
Ali se bo naslednjič lotila takšne naloge? Kolikokrat še? Ali pa bo v strahu pred neuspehom izgubila veselje in voljo, da bi poizkusila kaj novega. Ali si bo sploh še upala igrati sama? Kako bo kasneje kot šolarka pisala domače naloge? V krču pred napako ali samozavestno, z občutkom, da zmore? Ali ne bi raje počakala, da večino stvari naredijo starši namesto nje, saj oni opravijo vse brez napak.
Pomislite na komentarje, negotovost in tudi strah njenih staršev. Ali bo ob takšni vzgoji lahko zrasla v samozavestno in zadovoljno dekle?

Vir: www.čmrlj.biz

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.