... nadaljevanje od včeraj.

Če je kdo med nami kdaj "pozabil" na nalogo, ga je sredi igre zmotil mamin ali očetov glas: "Takoj domov, naloga!"
Ni bilo prijetno oditi sredi igre. Zato smo šolske obveznosti raje opravili prej; no, večinoma.
Če je kdo med nami za dlje časa "pozabil" na pisanje nalog, je bil potem, ko se je mama vrnila z govorilnih ur, za kakšen dan ali dva prikrajšan za igro na dvorišču. Zato v prihodnje naloge raje ni več "pozabil napisati".
Starši o šoli niso razpravljali, so le ukrepali, ko je bilo to potrebno.
Ali ni bilo to lepo? Koliko časa za igro smo imeli! Nobenih prekinitev zaradi množice interesnih dejavnosti ni bilo.
Naša interesna dejavnost in popoldanska dejavnost je bila igra.
Kako smo se znali igrati! Bili smo ustvarjalni in domišljija je bila brezmejna. Včasih smo imeli na dvorišču bolnišnico, drugič šolo, knjižnico. Bili smo vojaki, pa trgovke in policisti in junaki iz Sreče na vrvici.
Izrezljali smo si piščalke, iz lubjanaredili ladjice in jih spuščali po lužah v poletnih nalivih. Bosi smo tekali po travnikih in iskali žuželke. Pozimi smo gazili do oddaljenega hriba in za seboj vlekli sani ali na ramenih nesli smuči. Ves hrib smo poteptali sami, da smo se lahko sankali, smučali. Imeli smo prezeble roke ali noge, a smo vztrajali.

Kaj od tega imajo vaši otroci?

Se nadaljuje jutri ...