... nadaljevanje.

Presenečeno me je pogledala in nekaj časa molčala. Nato pa tiho, s solzami v očeh dejala: "Pravzaprav ne vem kdaj. Ne spomnim se, tga mora biti že zelo, zelo dolgo - ker zadnje čase s Primožem govorimo le še o šoli, o slabih ocenah, povzdigujemo glas nanj in se samo še prepiramo. Sedaj razumem, zakaj beži v sobo in se skriva pod kapuco!" je dodala.

Prosila sem jo, naj opravi dve stvari. prvo navodilo je bilo naslednje:

"Svojemu otroku namenite vsak dan 20 minut časa. V tem času lahko gresta z njim na sprehod, v trgovino, se usedeta pred hišo, skupaj zlagata drva, ali počnete karkoli in ob tem govorita o tisoč in eni stvari, le o šoli ni dovoljeno izreči niti besedice."

Povedala sem ji, kako zelo pomembno je, da dobi otrok občutek, da se starša zanimata zanj tudi izven okvirov šole. Da ga vidita tudi kot prijaznega brata, ki svojo mlajšo sestrico vedno poboža, ko pride domov, da ga vidita kot gasilca, ki vztrajno vadi. Da ga vidita kot nepogrešljivega pomočnika pri košnji trave in kot prvič zaljubljenega fanta, ki se ozira za sosedovo Saro - in ne le kot učenca, ki prinaša slabe ocene.

Sledilo je drugo navodilo .... v jutrišnjem nadaljevanju ...