Otrok vam bo to očital, kadar spet ni bilo nekaj po njegovem. Povejte mu, da se boste o tem pogovorili, ko se pomiri. In ko se res pomiri, ga vprašajte, o čem misli, da lahko odloča sam, kaj predlaga in kakšna bi bila vaša pooblastila, če se bo odločal ali ravnal narobe. Dogovorite se za področje, kjer bo otrok samostojnejši, s tem, da vam omogoča jasen vpogled v dogajanje. Vi pa v odločanje ne smete posegati.

Ravnati morate kot trener: spremljate igro, a nikoli ne stopite na igrišče, da bi sami zabili gol ali koš! Pač pa imate na voljo enominutni odmor, time out, sestanek, kjer otroku jasno naročite, kako naj bi ravnal, kaj in o čem naj premisli. Odločitev pa bo še zmeraj njegova. Če bo napačna, se boste z otrokom pogovarjlai, kako napako popraviti, izdelala bosta načrt. Če se bo otrok večkrat zapored odločil narobe, je to znak, da izbranega področja še ne obvlada toliko, da bi lahko odločal sam. Izberite področje, ki ga bolje obvlada ali v katerem bo lažje obvladal sebe.