Vsakdanja prehrana revnih prebivalcev, tudi v naših krajih, ni nikoli v preteklosti temeljila na mesu, razen če posežemo v zelo zgodnja zgodovinska obdobja lova in plemenske skupnosti. Meso so si privoščili le izjemoma. Od 16. stoletja dalje je poraba mesa še upadala, kar je za vsakdanje preživetje pomenilo vse večjo odvisnost od kruha. Meščanom je tržnica še naprej ponujala veliko bolj različne pridelke, kot so bili tisti, ki so si jih lahko privoščili revni kmetje; ti so se morali zadovoljiti predvsem s kruhom. Ta se je v količini in kakovosti razlikoval glede na prehranjevalne navade posameznega kraja in glede na pridelek oziroma letni čas. Kakovost hrane je skozi stoletja slabela, hrana je postajala vse bolj enolična ter vse bolj omejena na kruh in žita.