Navezanost na kruh ter trdno zakoreninjena navada njegovega pripravljanja in uživanja sta silili ljudi, da so si ga hoteli priskrbeti za vsako ceno in so ga v kriznih obdobjih pripravljali iz vsakovrstnih sestavin. Avtor M. Montanari omenja, da so si v 6. stoletju številni delali kruh iz grozdnih pešk ali cvetov leske, drugi iz praprotnih koreninic, ki so jih stisnili, posušili, zmleli v prah in pomešali s ščepcem moke. V času lakote med letoma 1032 in 1033 so, da bi ušli lakoti, pobirali pesek, podoben ilovici, ga zmešali s toliko moke, kolikor so je imeli, in iz mešanice delali hlebce. Kruh so delali tudi iz prsti ali iz trave, zmešane z moko. Kasneje, v obdobju širjenja evropskega poljedelskega znanja, so se odločali za vse bolj nenavadne tehnike za pripravo kruha iz različnih žit, stročnic in krmnih rastlin, tudi strupenih.

Se nadaljuje jutri ...