Štirideset dni trajajoč post je povsem razumljivo nadaljevanje pustnega mastenja; obenem je bil včasih to čas pomanjkanja, saj hrane ni bilo več v izobilju. Tisto malo, kar so imeli, so hranili za naslednji praznik, veliko noč. Da bi hrepenenje po hrani še stopnjevali, se je uveljavil veliki petek kot najstrožji post. Na veliko soboto je končno sledil blagoslov jedil, ki pa se jih je smelo zaužiti šele po večerni maši oz. v številnih krajih šele po nedeljski vstajenjski procesiji za zajtrk.

Velikonočni ponedeljek je bil prav tako poseben dan, ko so se ljudje obiskovali ter si izmenjevali pirhe. kolače in sladkarije ...

Se nadaljuje jutri ...