Če si želite papigo, ki bo zelo navezana na vas in bila celo vaš sogovornik, potem agapornis zagotovo ni prava izbira.

Četudi ročno hranjeni primerki vzpostavijo stik s človekom in se naučijo celo nekaj besed. Zagotovo pa vas bodo povsem prevzeli, če želite vedno navihane in razposajene „pernate prijatelje“, ki vam bodo kratili čas in bili vedno zanimivi za opazovanje. V angleško govorečih deželah jih imenujejo „love birds“. To ime imajo gotovo povsem upravičeno, saj gre za ptice, ki svojemu partnerju neprestano izkazujejo ljubezen in so izjemno zveste. Tudi latinsko ime ima zelo podoben pomen.

Agapornisi spadajo med najmanjše vrste papig. Tehtajo do 60g in v dolžino merijo do 17cm. V naravi najdemo agapornise v državah južne Afrike in na Madagaskarju. Poznanih jih več vrst, ki se med seboj razlikujejo predvsem v obarvanosti in so v določenih različicah-vrstah, značilne za določena območja.

Žal pa so v naravi vse bolj ogroženi in tudi zaščiteni s CITES konvencijo. Dobro pa je, da se v ujetništvu dobro razmnožujejo, saj imajo močno razvit instinkt za razmnoževanje. Prehranjujejo se predvsem s semenjem, razveselijo pa se tudi sadja, oreščkov in zelenjave. Pomembno je, da jim ponudimo kakovostno in raznoliko prehrano.

Praviloma agapornise vedno nastanimo v parih ali skupinah, prostor oz. kletka mora biti dovolj velik, da lahko skačejo, plezajo in razgibajo peruti. Agapornisi so zelo inteligentne in spretne ptice, potrebno je zagotoviti dovolj zanimivih igral in plezal, da se ptice zaposlijo. Zelo dobrodošle so tudi miselne zaposlitve. Le-te osnujemo tako, da vključujejo hrano-nagrado.

Agapornisi so dokaj pogosta izbira med manjšimi vrstami papig, a žal vse prevečkrat neprimerno oskrbovani in nastanjeni. Agapornisi so dokaj občutljivi na nizke temperature in prepih, v poletnem obdobju bodo veseli, če kletko postavimo na odprto v zavetno lego, med tem, ko morajo biti v hladnejšem delu leta v ogrevanih prostorih.

Agapornisi se oglašajo s prijetnim čebljanjem, kadar pa se počutijo ogrožene ali vznemirjene zaženejo glasen vik in krik. Zelo zanimivi so tudi med razmnoževanjem. V naravi se takrat združijo v večje skupine, saj tako bolj učinkovito skrbijo in varujejo svoj zarod. Gnezdijo v duplih, zapuščenih gnezdih ptic tkalcev, v razpokah stavb, kamnolomih, pečinah. V ujetništvu pa jim ponudimo gnezdilnice, škatlaste oblike, v katere samčki znosijo ves material, ki ga najdejo (nacefran papir, opilke, lubje..). Slednjega si zataknejo med perje na hrbtu in ga neumorno tovorijo v gnezdilnico, krej spletejo tunelasto gnezdo. Samička izvali do šest jajčk, iz katerih se po treh tednih izvalijo mladički. Za zarod skrbita oba starša. Opazovanje razvoja in skrbi za mladičke je izjemna izkušnja, ki nikogar ne pusti ravnodušnega.

Živijo do 20let.