Vožnja in psi

Zakaj nekateri psi vožnjo z avtom naravnost obožujejo, drugi pa neznansko trpijo?

Dejstvo je, da nobeden pes ne pride na svet kot ljubitelj vožnje v avtomobilu in je to nekaj nenaravnega v pasjem obnašanju. Torej, na odnos do vožnje ne vpliva pasja genetika ali prirojene lastnosti, pač pa pridobljene, za katere smo "odgovorni" lastniki. Kužke moramo na vožnjo z avtom navaditi in jim vse skupaj predstaviti pozitivno. Negativne dogodke pa dosledno preprečimo.

Pomislite, imamo kužka Ronija, ki nekajkrat letno z avtom obišče veterinarja, običajno, ko zboli ali gre na cepljenje. Pri tem se ga v prostoru polnem vonjav po drugih živali dotikajo tujci, ga pikajo, povijajo rane... Roni se upira vstopu v avto, med vožnjo trpi, bruha. Vsaka naslednja vožnja je bolj naporna tako zanj, kot lastnike. S čim kuža Roni povezuje vožnjo?

Imamo pa tudi kužka Meda, ki ga nekajkrat tedensko lastnik z avtomobilom odpelje na rob gozda v katerem se kasneje sprehodi, igra skrivalnice in uči razne trike. Nato pa se skupaj odpravita še v bližnjo trgovino za živali, kjer vedno dobi slastne prigrizke. Medo vesel skoči v avto, vsakič, ko ima priložnost. S čem kuža Medo povezuje vožnjo?

Razlika je v tem, kako psom stvari predstavimo in v kakšnem čustvenem stanju jih potrjujemo.

Vsekakor pa psi zaznajo tudi naša občutja. Negativna dojemanja psov, lastnikov in okoliščin pa se lahko povežejo v začaran krog, iz katerega lahko izstopimo le z veliko vaje in vztrajnosti. Dojemanje vožnje pa nikakor ni odvisno od pasme in velikosti psa. Ravno tako pes ni nikoli toliko star, da se na vožnjo ne bi več navadil.