Neenakomerno razporejen delovni čas

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 1. odstavku 148. člena določa, da se razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

Institut neenakomerne razporeditve delovnega časa je namenjen temu, da je lahko v določenih obdobjih delovni čas daljši od polnega, še vedno pa ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa je potrebno upoštevati pravila, kako se ugotovi polni delovni čas. Polni delovni čas je tako povprečna delovna obveznost delavca v določenem obdobju. Po koncu obdobja delodajalec ugotovi ali in koliko nadur je imel delavec in temu primerno ukrepa.

ZDR-1 je v 7. odstavku 148. člena določil, da se kot obdobje v katerem se ugotavlja povprečna delovna obveznost, šteje obdobje, ki ne sme biti daljše kot 6 mesecev. Načeloma bi bilo možno določiti tudi krajše obdobje, v kolikor bi to določala kolektivna pogodba in bi argumentirali, da je opisano v korist delavca. Menim pa, da ni moč določiti daljšega obdobja.

Pri tem je potrebno upoštevati tudi 9. člen ZDR-1 ki določa, da je potrebno upoštevati določbe ZDR-1 in drugih predpisov. Iz drugega odstavka 9. člena ZDR-1 izhaja, da je moč s pogodbo o zaposlitvi ali s kolektivno pogodbo določiti samo pravice, ki so za delavca ugodnejše kot jih določa ZDR-1, nikakor pa ni moč določiti pravice tako, da bi bile za delavca manj ugodne kot so v ZDR-1. Zakon sicer pri tem dopušča tudi izjeme (3. odstavek 9. člena ZDR-1), vendar pa pri tem izrecno navede od katerih določb zakona se lahko odstopa in med njimi ni 148. člena ZDR-1.

Glede na opisano menim, da je odgovor na postavljeno vprašanje negativen. Določitev daljšega referenčnega obdobja bi bilo za delavca neugodneje, saj bi pomenilo, da bi moral daljši čas delati več kakor znaša njegov polni delovni čas in tako meni, da delodajalec ne sme podaljševati referenčnega obdobja, ki je določeno v 7. odstavku 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).