Posnetek nadzornih kamer kot dokaz v kazenskem postopku

Tokratni prispevek se bo nanašal predvsem na kazenski postopek in dopustnost dokazov kot so posnetki nadzornih kamer oziroma drugi posnetki, narejeni z mobilnimi telefoni in podobnimi napravami. Poglobljena analiza bi močno presegla namen in dolžino tega prispevka, zato bom najprej podal nekaj kratkih pojasnil in se v nadaljevanju osredotočil samo na posnetke, ki jih pridobijo zasebniki.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v prvem delu 18. člena, ki je pomemben za razumevanje tega prispevka, določa da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin… Med temeljen pravice in svoboščine spada tudi človekova zasebnost, ki je varovana z Ustavo Republike Slovenije (35. člen). Poseg v zasebnost lahko pomeni civilni delikt ali pa celo kaznivo dejanje, saj Kazenski zakonik (KZ-1) v 1. odstavku 138. členu določa, da kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

V primeru, da ustavne pravice kršijo državni organi ni dvoma o tem, da bi posnetek, ki je pridobljen brez zakonite podlage in ustrezne odredbe sodišča predstavljal nezakonit dokaz in bi ga bilo pod določenimi pogoji potrebno izločiti iz spisa.

Kaj pa v primeru »zasebnega snemanja«. Pravila snemanja poslovnih prostorov pravnih oseb, so bila (in še vedno so) določena z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) in s sedaj veljavno uredbo GDPR. Velja, da se snemanje prostorov lahko opravlja z namenom, da se zaščiti življenje in premoženje oseb in stvari. Pri tem je potrebno upoštevati določena pravila. V kolikor so izpolnjeni vsi pogoji je morebitni posnetek vlomilca, ki vlamlja v poslovno stavbo ali osebe, ki napade drugo osebo v takih prostorih nedvomno lahko dokaz v kazenskem postopku, saj je bil poseg v osebnost ljudi narejen na podlagi zakonsko dovoljenih podlag. Poleg opisanega je potrebno obvestiti obiskovalce o tem, da se prostori snemajo. In v kolikor vstopijo v prostore (med ali po delovnem času) so se dejansko odrekli pravici do njihove zasebnosti. O tem se je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Drugo vprašanje pa se je pojavilo ob snemanju določene osebe s strani fizičnih oseb, snemanje tretjih z mobilnim telefonom in snemanje v nasprotju z določili zakonodaje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je odločilo, da morebitne kršitve zakonodaje ne pomeni, da posnetek ne more biti dokaz v postopku. Tudi če bi bil morebitni snemalec v prekrškovnem ali kazenskem postopku to še ne pomeni, da posnetek ne more biti uporabljen kot dokaz v kazenskem postopku. Kazensko sodišče je namreč tisto, ki presoja dovoljenost in dopustnost posameznih dokazov, glede na konkretne okoliščine.

V primeru snemanja kaznivega dejanja je potrebno veljavnost dokaza preučiti z vidika tehtanja med posameznimi človekovimi pravicami, ki so v konkretnem primeru v koliziji. Ustava namreč določa, da so človekove pravice omejene s pravicami drugih oseb. Kot že navedeno Ustava RS zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen), ki pa so omejene z drugimi pravicami, med katerimi je tudi pravica do varnosti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v dosedanji praksi že zavzelo stališče, da je lahko poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji dopusten, vendar pa morajo za izvedbo takega dokaza obstajati posebej utemeljene okoliščine. Posebej naj bi bil namen izvajanja takega dokaza, izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. Ustavno sodišče je reklo, da mora sodišče ki o tem odloča, upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno prisoditi, kateri pravici je treba dati prednost.« (Št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004) Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je v več primerih tehtalo med pravico do zasebnosti osumljenega storitve kaznivega dejanja in pravico do varnosti oškodovanega in dalo prednost slednjemu. Manj strogo pa je bilo v primeru, ko je bil posnetek narejen s pomočjo predhodno »fiksno« nameščene videokamere-kamere namenjene varovanju premoženja saj je ocenilo, da v takšnem primeru obdolženec sploh ne more uživati varstva zasebnosti.

Glede na vse opisano in na sodno prakso je zagotovo mogoče trditi, da posnetek kot tak ne moremo kar takoj obravnavati kot nedovoljenega, tudi če pomeni poseg v pravico do zasebnosti storilca. Njegova uporabnost in dovoljenost v kazenskem postopku bo predmet posebne presoje.