Enoletna viza, veliko priložnosti za delo in svobodno gibanje, kamor koli sem želela. Ni bilo tako kot v Sydneyu, kjer sem zaradi študija preživela večino svojega časa kar v mestu. Prvih deset dni v Novi Zelandiji so bili enih najlepših dni. Moj um še nikoli ni bil tako miren. Potek življenja je bil jasen, brez pritiskov so se stvari odvijale točno tako, kot sem si želela. Še danes se prijetno zmrazim ob misli na vsa naključja, ki so se dogajala eno za drugim.

Ves denar, ki sem ga hranila za enoletno potovanje, sem imela na fizičnem čeku. Pri urejanju uradnih zadev ob prihodu v novo državo sem ugotovila, da lahko ček vnovčim šele po enem mesecu. Prenočišče sem imela vplačano le še do jutri, nekaj hrane sem še imela, v žepu pa le 100 dolarjev in avtobusno karto na jug Nove Zelandije, kjer me je čakala služba. Kaj pa do takrat?

Sedim na klopci v mestnem parku v Auklandu in se oglasi FB sporočio: “Ojla Sanja, kako se imaš v Novi Zelandiji? Hvala ti za tvoje zapiske, uspelo mi je zaključiti vse seminarje!” se je pohvalila sošolka iz Avstralije. Dopisala je: “Če boš slučajno potrebovala prenočišče v Auklandu, imam tam dobra prijatelja, mladi par. Pokliči ju. Samo povej jima, da sem te jaz poslala.” In tako je bilo rešeno tudi prenočišče. V naslednjih dneh sem svobodno raziskovala Auckland in okolico ter živela v enem najbolj luksuznih stanovanjih nad zalivom Auklandske marine.