Deževniki, vrtnarjevi pomočniki

Deževniki imajo na našem vrtu zelo pomembno vlogo. Kako koristni so, se zavedali že v starem Egiptu, zaradi česar jih je Kleopatra razglasila za svete živali. Francoski kmetje so dejali: »Ljubi bog ve, kako se dela rodovitna prst, in to skrivnost so zaupali deževnikom.« Veliki Grk Aristotel jih je štel za »drob Zemlje«.

Deževniki sami ne uravnavajo svoje telesne temperature. V zimskem mrazu in poletni vročini se zato zarijejo globlje pod zemljo. Čas hude suše pa preživijo tako, da se zvijejo in obdajo s sluzjo. Sluz, s katero so prekriti, jim omogoča dihanje. Ko ob močnem dežju zalije njihove rove, prilezejo na zemljino površino. Po tem pojavu so dobili ime. Deževniki so dvospolne živali. Jajčeca odlagajo na površje zemlje.

Deževnik se premika z raztezanjem in krčenjem mišic, tako da člen za členom skrči v nekakšnem valu, ki potuje vzdolž njegovega telesa. Opazimo ga kot zvijanje celotnega telesa. To povzročijo čutila, s katerimi je prekrito njegovo telo. Na samo enem členu jih je tudi do 1.900. Z njimi tipa, okuša in zaznava svetlobo. Z deževniki se hranijo ptice in krti. Na svetu je veliko vrst deževnikov.

Za vrtnarje so pomembni gnojni (kompostni) in njivski deževniki. Mnogi jih imenujejo tudi žive lopate, saj vrtnarju prihranijo mnogo naporov. V zdravi vrtni ali njivski zemlji na kvadratni meter živi okoli 400 deževnikov, kar pomeni, da njihova teža na hektaru zdrave zemlje znaša okoli štiri tone. Ti deževniki pa letno lahko predelajo kar 18 ton zemlje. Kako?

Deževniki jedo odmrle ostanke rastlin, ki so na površini zemlje, te nato v rovih prebavijo in na površino zemlje izločijo v majhne rjave zvite kupčke, ki jih imenujemo glistine. Iztrebki deževnikov so tako v vrtu svojevrsten zaklad, saj so posebno naravno gnojilo. Vsebujejo petkrat več dušika, sedemkrat več fosforja in enajstkrat več kalija kot okoliška prst. V prebavilih deževnikov je mnogo alg, glivic, bakterij, kotačnikov in drugih živih bitij. Te preko raznih prebavnih procesov kopičijo minerale, ki jih deževniki v obliki iztrebkov izločajo na površje zemlje. Tako različni minerali iz globin preidejo v vrhnje plasti zemlje in so na voljo vaši zelenjavi in zeliščem.

Poleg tega pa deževniki s svojimi rovi poskrbijo tudi za rahljanje prsti, da postane bolj odporna na vremenske razmere. Zemlja je na eni strani tako rahlejša, prepušča zrak in je bolj odcedna, na drugi strani pa je bolj kompaktna ter odporna na sušo in močan veter.

Vrtnar, ki želi z deževniki živeti v sožitju, mora vrtnariti tako, kot potekajo procesi v naravi. Veliko deževnikov živi le v organskem vrtu, kjer vrtnar ne uporablja kemičnih gnojil in s tem snovi, ki škodujejo zemlji in deževnikom. In seveda ne uporablja nobenih kemičnih sredstev proti škodljivcem in boleznim.

Da bodo deževniki na vašem vrtu delovali še bolj učinkovito, naj zemlja ne bo gola, brez zelenih rastlin, vedno naj bo prekrita z rušo ali odmrlo organsko snovjo zelnatih rastlin. To je še posebno pomembno jeseni, saj zelena prevleka ali zastirka deževnike varujeta pred najhujšim mrazom, poleg tega pa jim boste tako zagotovili vir hrane.

Na zmanjšanje števila deževnikov na vrtu ali njivi vpliva tudi obračanje zemlje (oranje, prekopavanje). Zato je vrtnarjenje brez prekopavanja (»no dig«) gotovo tisti način, ki spodbuja večjo prisotnost deževnikov na vašem vrtu.

Charles Darwin je l. 1881 pisal o deževnikih:« Lahko dvomimo, če obstajajo še druge živali, ki so imele v zgodovini Zemlje tako pomembno vlogo kot ta nizka organska bitja… Plug je ena izmed najstarejših in najpomembnejših človeških najdb. Toda dolgo, dolgo, pred so iznašli plug, so zemljo redno orali, in sicer talni deževniki, tako kot to delajo še zdaj.«

Poskrbite, da bo na vašem vrtu veliko deževnikov, odličnih vrtnarjevih pomočnikov, ki vam bodo zemljo gnojili, rahljali, zračili in mešali ter preobračali njene plasti - na vašem vrtu, zelenici, sadovnjaku…