Sprva tople in nato vse bolj vroče dneve poletja nam letos krasijo kar tri gredice čudovitih rastlin, ki so v našem zeliščnem vrtu v tem času tudi zelo opazne. Jutranji prihod na vrt nam še dodatno polepšajo visoki lučniki. Njihove cvetove, ki se odprejo preko noči, nabiramo vsako jutro in občudujemo kako lepo dišeči in barviti so.

Za gojenje lučnik ni zahtevno zelišče, saj uspeva v lahkih, ilovnatih tleh, ki pa ne smejo biti pretirano vlažna. In tudi premočno gnojena ne, saj prevelika količina dušika lahko pospeši rast zelenih delov rastline in ovira razvoj cvetov. Rastišče pa naj bo zavetrno in sončno.

V naravi raste po suhih tleh, ob poteh in ozarah, na pašnikih, posekah in na obronkih gozdov; v Evropi, Aziji in v Severni Ameriki.

Velecvetni lučnik (Verbascum thapsiforme) je dvoletno zelišče. Glavna korenina je stožčasta, s tanjšimi stranskimi koreninami. Prvo leto se razvije le rozeta iz močno dlakavih listov, ki so podolgovato jajčaste oblike in dolgi do 30 cm. Šele drugo leto požene do 200 cm visoko pokončno dlakavo steblo. Včasih se na zgornji tretjini razveji na več pokončnih vej. Stebelni listi so koničasti, brez peclja. Socvetje je klasasto. Cvetovi, ki so v premeru veliki od 3 do 5 cm, imajo izrazito rumene venčne listke. Odpirajo se postopoma od spodaj proti vrhu, zato lučnik cveti od julija vse poletje. V septembru se razvijejo drobna, rdeče rjava semena.

Njegova sorodnika sta navadni lučnik (V. phlomoides), ki ima bolj okroglaste liste in brezlistno steblo in drobnocvetni lučnik (V. thapsus), ki ima cvetove s premerom od 1,5 do 2 cm. Vsi tri vrste lučnikov pa imajo podobne zdravilne učinke.

Razna ljudska poimenovanja za lučnike so nastala zaradi uporabe, barve cvetov ali velikosti rastline. Tako npr. so posušena lučnikova stebla, ki so jih namočili v loj, uporabljali kot bakle ali sveče.

V ljudski medicini je lučnik veljal za eno izmed najboljših zdravilnih rastlin za pljuča, uporabljali so ga tudi za pospeševanje izločanja seča. Lučnikove cvetove so namakali v žganje ali oljčno olje, ki so ga rabili za vtiranje proti revmi in protinu ali in kot kapljice pri vnetju ušes. Uporabljali so ga tudi za obveze ali spiranje ran pri živini.

Dandanes je znano, katere so učinkovine v lučnikih. V cvetovih lučnikov je mnogo sluzi. Vsebujejo tudi saponine, barvila in eterična olja, v listih pa so prisotne grenčine in mineralne snovi.

Tako je potrjeno, da vsebujejo cvetovi lučnikov snovi, ki varujejo sluznice in olajšajo izkašljevanje. Zato jih uporabljajo za lajšanje težav ob vnetjih dihal in prebavil, zunanje pa pri kožnih vnetjih, ozeblinah, opeklinah in hemoroidih. Pogosto so pomembna sestavina v raznih mešanicah čajev.

Ponekod uporabljajo tudi liste lučnikov za čajne poparke in zavretke za obkladke, namočene v olju pa pri udarninah in modricah.

Lučnikovi listi kot sklepna obloga

Če imate po zvinu ali zlomu še vedno bolečine ali težave s hojo, si pripravite zavretek lučnikovih listov in naredite oblogo.

Lučnik v mleku

Za odstranjevanje mozoljev in turov lahko pripravite obkladek iz lučnikovih cvetov, prekuhanih v mleku.

Lučnik v solati

Vaše poletne solate so lahko še bolj barvite in vabljive, če nanje posipate nekaj cvetov lučnika.

Pripravek za svetlenje las

Preliv pripravite tako, da 1 žlico suhih kamiličnih cvetov in 1 žlico suhih lučnikovih cvetov prelijete z 0,5 dl vrele vode ter pustite namakati eno uro. Potem precedite in dodajte še 2 žlici limoninega soka. Potem, ko si lase umijete in sperete, dodajte še ta preliv. Vaši lasje bodo svetlejši in tudi okrepili se bodo.

Uporaba lučnika v homeopatiji

V homeopatiji uporabljajo pripravke iz listov lučnika za težave z dihali in mehurjem ter dolgotrajnih glavobolov, povezanih z ušesi. Umirja draženje sluznic, bronhijev in izločal, kašelj ter pomaga pri nočnem močenju postelje.