Smreka, praznično drevo decembra, zdravilno vse leto

Nedavno sem si pri sosedih ogledala oddajo o opremljanju domovanj, kjer so gledalce zapeljali v predpraznično okolje znane trgovske blagovne znamke. Med drugimi idejami, ki so jih nanizali za okrasitev prazničnega doma, so svetovali nakup umetne smrečice. Mene niso prepričali. Zame, za našo družino, ni lepše in bolj vonjave okrasitve od žive, naravne smreke, v osrednjem prostoru doma je glavni igralec smrekovo drevo. Zeleno, ki te ljubim, zeleno!

Smreka je zimzeleno drevo, ki kljub zimi in mrazu ohranja življenje, zato je bila čaščena kot bitje, ki podaljšuje in ohranja vero v večno življenje. V prastari poganski dobi so ob zimskem kresu slavili rojstvo mladega sončnega božanstva, v poklon in zahvalo so mu polagali smrečje in z njim krasili svoja bivališča. Krščanski božič in nato novo leto se časovno in vsebinsko ujemata s to starodavno navado. Smreka ima zato še sedaj osrednjo vlogo v božičnem času, čeprav je navada krašenja božičnega drevesa, t.j. smreke, stara komaj dobrih sto let.

Pa ne le pozimi, smreka je pogosto obredno drevo tudi spomladi. Tudi ta starodavni običaj postavljanja majskega drevesa je izvorno povezan z vegetativnimi kulti in je posvečen obnovljeni spomladanski drevesni rasti. Pri nas je v zadnjih desetletjih 20. stoletja mlaj, do tedaj predvsem vidni simbol rasti, zdravja, blaginje in rodovitnosti, pa tudi fantovstva in deklištva, postal predvsem znak vaške in narodove skupnosti.

Navadna smreka (Picea abies) je vednozeleni iglavec iz družine borovk, ki na naravnih rastiščih uspeva v sredogorju in visokogorju do 800 m. Avtohtono raste v severni in srednji Evropi, Alpah, vse do Sibirije. Pogosto pa je, zaradi visokih gospodarskih donosov, nasajena tudi nižje in izriva listavce, npr. bukev in raste v mešanih sestojih ali gojena kot monokultura.

Smreka zraste v višino do 50 m. Kot vse golosemenke ima olesenelo steblo, deblo. Lubje na deblo je rdečkasto rjavo, luskasto. Popki so kijaste oblike. Iglice so štirirobe in so razporejene po vseh vejicah, okoli in okoli. Po odpadu iglic peclji ostanejo na vejicah. V ženskih socvetij so na osrednji osi spiralasto razporejeni številni rdeči ženski cvetovi, kasneje sestavljeni iz olesenele krovne luske in z njo zrasle plodne luske, na kateri sta dve semenski zasnovi. Zato spada smreka med golosemenke, rastline, ki semenskih zasnov nimajo skritih v plodovih. Storži smreke so viseči, »smrkci«, in ko so zreli, odpadejo v celoti.

V preteklosti so čaj iz smrečja (brsti, iglice) pripravljali za zdravljenje bolezni dihal, kožnih bolezni, proti prehladu in utrujenosti. Uporabljali so ga proti skorbutu in tuberkulozi. Ponekod so s smrečjem krmili drobnico in nato mleko uživali za zdravljenje pljučnih bolezni. Še pred drugo svetovno vojno in po njej so podeželske ženske nabirale mlade smrekove vršičke, ki vsebujejo veliko vitamina C. Pripravljale so čaj, prevretek, ki so ga uživali zoper spomladansko utrujenost in za čiščenje telesa.

Še danes v ljudskem in sodobnem zdravilstvu uporabljajo smrekove vršičke, iglice, eterično olje in smolo. Učinkovine različnih pripravkih delujejo protibakterijsko. Spodbujajo izkašljevanje sluzi pri prehladnih obolenjih in katarjih dihalnih poti.

Iz smrekovih vršičkov in sladkorja (ali medu) se še danes pripravlja smrekov sirup za dihala. Eterično olje in smola smreke pomagata zunanje pri motnjah prekrvavitve, revmi in pri vnetjih živcev. Pripravljajo se obloge in mazila.

Inhalacija s smrekovim eteričnim oljem

Segrejte vodo, dodajte eterično olje in ju prelijte v širšo posodo. Pokrijte se z brisačo. Potem vdihavajte zdravilne hlape.

Ali pa nekaj kapljic eteričnega olja nakapajte v inhalator. Po inhalaciji priporočam počitek. Pomagali ste dihalom, da lažje opravljajo svoje naloge ali preprečili ali zaustavili infekcijo.

Predvsem pa vam želim, da z vašimi družinskimi člani ali prijatelji uživate v krašenju pravega božičnega drevesca in postavljanju jaslic. Naj vas ti čudoviti skupni trenutki še bolj povežejo, vam napolnijo dušo in zaposlijo misli v pričakovanju prihoda… in novega…