74 let od nesreče Franca Rozmana - Staneta

Na Lokvah pri Črnomlju je danes dopoldne potekala tradicionalna spominska svečanost ob obletnici smrti Franca Rozmana Staneta.

Franc Rozman – Stane, narodni heroj, generallajtnant, komandant Glavnega štaba NOV in PO Slovenije, rojen 27. marca 1912 v Spodnjih Pirničah pri Medvodah, umrl 7. novembra 1944 v Črnomlju. Rozmanovov oče France je imel majhno kmetijo, želel pa je postati vojak. Padel je v prvi svetovni vojni in zapustil četvero majhnih otrok.

Rozman je kot otrok moral služiti za pastirčka. Po končani osnovni šoli se je izučil za peka pri mojstru Cimpermanu. Kot pekovski pomočnik se je včlanil v URSS, se s tem vključil v delavsko gibanje in dobil prvi stik z marksistično ideologijo. Vojaški rok je odslužil v pekovski četi v Petrovaradinu, čeprav si je želel pridobiti večjo vojaško izobrazbo. Ko se je vrnil domov, je čez leto dni vzel v najem pekarijo in gostilno v Medvodah. Bolj kot obrt so ga zanimala protifašistična borba in vojaška vprašanja.

Ko je fašistična Italija 3. oktobra 1935 napadla Etiopijo, je odšel v Italijo, da bi se javil za prostovoljca v italijansko vojsko, z njo odšel v Afriko, tam pa pobegnil k Etiopcem in se z njimi boril proti italijanskim fašistom. Ker pa se mu je ta načrt ponesrečil, se je iz Italije vrnil domov. Naslednje leto — 18. jul. 1936 — je general Franco začel upor proti demokratični vladi Španije, sestavljeni iz predstavnikov Ljudske fronte. Zaradi vmešavanja fašističnih držav in Vatikana so protifašisti z vsega sveta kljub oviram meščanskih vlad hiteli na pomoč demokratični Španiji in tam formirali mednarodne brigade.

Tudi Rozman je odhitel in se prebijal preko severne Italije, južne Francije in Pirenejev. Na poti so ga večkrat aretirali in izgnali, toda vztrajno je nadaljeval pot in jeseni 1936 prispel v Španijo. Novembra 1936 je kot borec že sodeloval pri obrambi Madrida in postal član KP Španije. Boril se je v bataljonu Dimitrova XV. mednarodne brigade, ki je zaustavila fašiste na jugu Madrida. Ker je v teh bojih pokazal vzorno hrabrost in smisel za vojaško spretnost, so ga spomladi 1937 poslali v brigadno podoficirsko šolo, katere politkomisar je bil dr. A. Bebler. Čeprav je bila šola naporna, je Rozman s svojo prirodno inteligenco premagoval vse zapreke, uspešno sledil pouku in šolo zapustil kot odličnjak. Ker se je naučil španščine in v občevanju z ruskimi instruktorji nekaj ruščine, je postal tolmač pri skupini ruskih instruktorjev.

Na njihov predlog so ga zatem poslali v oficirski tečaj v Pozorubio v pokrajini Albacete, kjer se je spet izkazal kot slušatelj in dobil čin poročnika. Nato so ga imenovali za komandirja Gubčeve čete, t. j. 1. čete bataljona Dimitrova XV. brigade. Četi je poveljeval okrog pol leta v bojih v Aragoniji in v Estremaduri. Po preboju fašistov do Sredozemskega morja je na valencijski fronti poveljeval bataljonu in napredoval za kapetana. Konec 1938 so bili borci mednarodnih brigad demobilizirani in pod nadzorstvom mednarodne komisije. Ker je zaradi napredovanja fašistov položaj na bojiščih postajal že kritičen, so demobilizirani prostovoljci kar v civilnih oblekah ponovno zgrabili orožje. Rozman je kot komandir čete odhitel na katalonsko fronto in se boril na sektorju Barcelona—Gerona—Figueras. Februarja 1939 je bil med prostovoljci, ki so ščitili umik republikanske španske vojske v Francijo. V Franciji so ga z ostalimi Jugoslovani odvedli v koncentracijsko taborišče Saint-Cyprien. Tam je ostal dva meseca, nato so ga premestili v taborišče Gurs. Kakor na frontah se je tudi v taboriščih boril proti italijanskim in nemškim fašističnim agentom, za enotnost in neuklonljivost. Ko je francoska policija napadla taborišče, je s K. Nagyjem vodil mednarodne brigade v protinapad, da so odbile policijo. Zato so ga nato v skupini 80 španskih borcev odvedli v zapor.

Ko je Francija junija 1940 kapitulirala, so Rozmana in druge španske borce premestili v kazensko taborišče Vernet, kjer je vodil vsakodnevne borbe ujetih revolucionarnih borcev. Po kapitulaciji Jsle aprila 1941 so Nemci poslali španske borce na prisilno delo v Nemčijo. Rozman je kot pek moral delati v bližini Leipziga, hkrati pa je s tovariši iskal priložnost, da pobegne v domovino in na domačih tleh nadaljuje boj proti fašističnim osvajalcem. Čez nekaj mesecev se mu je posrečilo uiti in se avgusta 1941 prebiti v Ljubljano.

V Ljubljani ni počival, ampak se je takoj povezal z Glavnim poveljstvom slovenskih partizanskih čet in s svojimi bogatimi izkušnjami pomagal pri organiziranju partizanske borbe. Septembra 1941 je že odšel na Štajersko, kjer so bili najtežji pogoji zaradi silovitega nacističnega nasilja. Dne 20. septembra je prispel v taborišče Radomeljske in Mokriške čete v gozdu za Sostrem pri Ljubljani, v začetku oktobra pa v taborišče Savinjske in Revirske čete na Dobrovljah nad Braslovčami. Nato je s četama krenil preko Savinje na Grmado nad Šoštanjem, kamor je prišla še Pohorska četa, in tam formiral 1. štajerski bataljon. V noči s 7. na 8. oktober je vodil bataljon v napad na Šoštanj, ki ga je brez žrtev zavzel, zjutraj pa se je bataljon vrnil na Dobrovlje. Rozman s partizanskim imenom Stane ni bil le sposoben komandant 1. štajerskega bataljona, ampak je hkrati na Štajerskem pomagal organizirati OF.

Po akciji na Nazarje 22. oktobra in na Čmakov grad na Gomilskem 25. oktobra je bataljon naslednji dan na Čreti odbil nemški napad in se prebil iz obroča. Dne 28. oktobra je Rozman vodil bataljon iz Griž pri Celju na Kozjansko na t. im. brežiški pohod, ki naj bi preprečil izseljevanje Slovencev v Posavju. Zaradi snega in nemškega pritiska se je bataljon 7. novembra zjutraj vrnil v Griže. Tu je Rozman bataljon razdelil na več skupin za prezimovanje, sam pa odšel v Ljubljano, kjer je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet odobrilo njegovo delo in ga poslalo na Dolenjsko, da tam organizira 2. štajerski bataljon, ki naj bi okrepil partizansko vojsko na Štajerskem.

Konec marca (27. ali 29.) 1942 je Pokr. povelj. štaj. partiz. čet formiralo I. brigado in Rozmana imenovalo za njenega komandanta. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet pa je 4. aprila 1942 iz štajerskih partizanskih enot formiralo II. grupo odredov in za komandanta postavilo Rozmana ter njegovemu partizanskemu imenu Stane dodalo še priimek Mlinar. I. brigada se je reorganizirala v II. grupo odredov 1. maja 1942. Spomladi 1942 je I. brigada z neprestanimi napadi na železnico Ljubljana–Novo mesto preprečevala nočni promet na progi in ovirala dnevni. 18. aprila je odbila italijanski napad. Glavno poveljstvo je 25. aprila v posebni naredbi izreklo priznanje I. brig. ali II. grupi odr., še posebej pa je odlikovalo komandanta Rozmana - Staneta Mlinarja in politkomisarja s posebnim priznanjem in pohvalo. 1. maja je II. grupa prejela zastavo Glavnega poveljstva in Rozman je svečano zaprisegel njene borce, ki so tvorili že tri bataljone, 1. bataljon pa je bil na Štajerski.

V naslednjih dneh je to elitno partizansko enoto obiskal dr. A. Bebler, namestnik komandanta Glavnega poveljstva, ki je v svojih spominih na Rozmana zapisal: »Tokrat je taborila II. grupa v gozdovih nad Zgornjo Krko. Štab je bil na Kremenjeku. Taborišča so nudila čudovit prizor. Množica partizanov, kakršne zbrane na enem mestu doslej v Sji še nismo imeli. In vendar je znal Stane v tej masi vzdrževati vzoren red in vzdrževal ga je brez uporabe ostrih kazni. Ko sem ga opazoval sredi partizanov, sem videl v njihovih očeh ljubezen in občudovanje do tega preizkušenega borca. Saj so bili z njim že v nekat. ostrih bojih proti Italijanom in so poznali tudi po svoji lastni izkušnji njegovo izredno hrabrost in spretnost. V taborišču je bilo od jutra do mraka vse na delu. Tu se je vršil podoficirski tečaj, tam pouk za moštvo, drugod predavanja za polit. delegate, drugod strelske vaje. Po vsem tem mravljišču je hodil Stane v irhastih hlačah z lovskim gorenjskim klobukom. Rad je zajahal divjega konja, nekje zaplenjenega ital. oficirju«.

Dne 1. septembra 1944 je napredoval v generallajtnanta. »Namesto irhastih hlač in lovskega klobuka je nosil uniformo z generalskimi našivi … bil je prav isti Stane kakor nekdaj. Obleka je bila druga, srce je bilo isto. Nikoli ni izgubil stika z množico partizanov, nikoli se ji ni odtujil, nikoli ni prenehal biti prvi med enakimi. Naš Stane je bil vzor borca in vzor komandanta« (Dr. A. Bebler, LdP 1944, št. 27). Odlikovan je bil z redom partizanske zvezde I. stopnje in bil imetnik Spominskega znaka 1941, v Španiji je bil odlikovan z medaljo za hrabrost in z redom Vojne za neodvisnost Španije, Sovjetska zveza mu je 1944 podelila red Suvorova II. stopnje, Predsedstvo AVNOJ pa ga je 11. novembra 1944 odlikovalo z redom narodnega heroja za organiziranje in krepitev NOV in POJ, za spretnost v poveljevanju in za osebno junaštvo, ki ga je pokazal med vso NOB. Od 1939 je bil član KPJ, do tedaj pa KP Španije.

Ko je 7. novembra 1944 preizkušal nov angleški metalec min, je tretja mina eksplodirala v cevi, ubila Rozmanova spremljevalca Juga in Tončka, Rozmana in več oficirjev pa ranila. Čeprav so ga takoj operirali, je zaradi perforacij črevesja popoldne 7. novembra umrl. Začasno je bil z vojaškimi častmi in ob veliki udeležbi ljudstva pokopan v Črnomlju, 27. aprila 1949 pa prepeljan v grobnico narodnih herojev v Ljubljani.

Rozmanova uniforma, orožje in osebni predmeti so razstavljeni v Muzeju NO v Ljubljani. Po njem se imenujejo ceste in ulice v Ljubljani., Novem mestu in drugod; v Lokvah pri Črnomlju, v Novem mestu in drugod stoje Rozmanovi kipi; popularna je partizanska pesem o Rozmanu »Komandant Stane«, ki jo je zložil C. Zagorski, uglasbil pa K. Pahor. Rozman živi v spominu slov. naroda kot njegov legendarni junak in eden največjih njegovih sinov.