Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Žandarji so delali red, da se je vse kadilo, zlepa ali zgrda. Pri vsaki pasji procesiji so morali biti zraven. Na veselicah so se pojavljali kot uradne patrulje s puškami z nasajenimi bajoneti. Takrat so na hitro pobegnili pred njimi razni cigani in podobni, ki so se sicer pogosto zapletali z njimi v “prijateljske diskusije” zaradi raznih vozlov in vozličkov v zakonih.
Žandar je bil žandar, vseh štiriindvajset ur na dan. Ko se je nekdo zapisal med žandarje, ni nikoli več nosil druge obleke, kot uniformo, pa če se je ženil ali če so ga pokopali. Ker ni bil nikoli v civilni obleki, je to pomenilo, da je bil vedno v službi in je moral posredovati, če se mu je zdelo, da je žandarska pomoč nujna. Ljudje so žandarje sovražili iz dna srca, ravno zaradi te njihove večne prisotnosti in zaradi večnega vmešavanja v vse javno in skoraj tudi zasebno življenje.
Po drugi strani pa so se dekleta rada poročala z žandarji, saj je to pomenilo zanesljivo plačo vsakega prvega v mesecu in penzijo v starosti.
Žandarji so bili pri svojem poslu kot tank. Nikogar niso poznali, ničesar upoštevali, oni so bili zakon, oni so bili “Bog i batina”.
Zgodilo pa se je, da je z zakonom prišla navskriž metliška mularija. Menda je bila že pomlad 1940. leta. Nekdo je ugotovil, da je mogoče stare avstrijske pare uporabiti na kolodvoru v Metliki za plačilo avtomata, ki je poslušno izmetaval čokolado. To je bil imeniten avtomat, rdeče in belo pobarvan, na njem je pisalo MIRIM in MIPIM (v cirilici), imel je štiri odprtine za denar z napisom, kaj lahko dobiš iz avtomata, če v režo vržeš samo dinar.
Ugotovitev, da je mogoče dobiti čokolado za ničvreden avstro-ogrski denar, je bila za mladino le preveč vabljiva, da bi se ji mogli upreti. Vest o tej možnosti se je širila kot požar. Kdor je le imel kakšno paro, je tekel na kolodvor in si "kupil" čokolado, eno, dve, tri...
Avtomat je bil kmalu prazen in železničarji so hoteli videti svoj izkupiček.
To so svetlo pogledali, ko se jim je iz avtomata vsula množica sivih železnih pocinkanih helerjev namesto zlatorumenih dinarjev.
Poklicali so žandarje, ki so takoj stopili v akcijo in do desetih dopoldne se je pred žandarmerijsko postajo, ki je bila tisti čas v Obrtnem domu, nabrala kar čedna skupina metliških nadebudnežev, ki jih je stražil žandar in jim grozil z zaporom, če bi kateri skušal uiti. Tu so bili povečini metliški dijaki in vajenci. Najstarejši je imel 16 let, najmlajši pa 6.
Ko je bilo očitno, da so pobrali vse, ki so sodelovali pri praznenju kolodvorskega avtomata, se je začela žandarska rihta. Nič kaj nežna ni bila, nič se ni dalo utajiti. Železničarji so dali točne podatke žandarjem o tem koliko helerjev so našli. Število, ki so ga dečki priznali, se je moralo ujemati z želeničarskim.
Najprej je službujoči žandar popisal fante in vsak je lahko povedal koliko helerjev je vrgel v avtomat. Ko so žandarji to sešteli, so ugotovili, da jih manjka več kot polovica. Zdaj so povedali fantičkom, da bodo sedeli na Barbičevi klopi nasproti žandarmerijske postaje in na pločniku toliko časa, dokler se število ne bo ujemalo. Minila je ura, vročina je naraščala, oni žejni in takrat je žandar ponovno popisoval koliko je kdo zapravil na železniški postaji.
Začuda, že ob drugem poizkusu se je vse natančno ujemalo.
Ko je bilo to urejeno, jim je komandir žandarjev povedal, da sledi vzgojni ukrep. Vsakdo naj pride v prvo nadstropje, kadar želi. Potem bo pa šel lahko domov. Nič ni pomagalo. Ko je kdo zbral dovolj poguma je šel v službeno žandarsko sobo, kjer je moral sleči hlače, se vleči na klop in žandar mu je odmeril porcijo s šibo, kot se mu je že zdelo, vendar da ne bo prehudih posledic. Do štirih popoldne, z dveurnim opoldanskim odmorom, je bilo vse opravljeno.
Tisti dan metliški fantje niso sedeli in ponoči so spali na trebuhih.
Nič ni pomagala županova intervencija, češ, da so mladi in nepremišljeni, da so otroci poštenih staršev in podobni velevažni razlogi in naj jim zaradi tega prizanesejo. Dali so se le toliko omehčati, da zadeve niso gnali naprej, pač pa, da so zadevo sami uredili v 'družinskem krogu' po svojih najboljših močeh.
Drugi dečki so tem fantom, ki so šli skozi žandarske roke kar zavidali. Ti pa so se s tem postavljali in kazali plave kobase na riti – kakor da bi naredili silno junaštvo. Sicer pa je nekaj junaštva pri tem le moralo biti. Žandar ni nikogar zvlekel po batine, ampak se je moral odločiti vsak sam. Žandarji s svojo šibo pravzaprav sploh niso ničesar "vzgojnega" dosegli. Huje je bilo doma, ko so morali starši poravnavati račune svojih nadebudnežev.
O dogodku se je nato še dolgo govorilo, udeležencem akcije pa so v Metliki rekli 'avtomatski tati'.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani 1.
Zadnji blogi
Poglejte tudi
