Bela krajina, dežela narave ali znanja? Do kod seže tvoj glas?

Bela krajina je majhna pokrajina, v kateri živijo ljudje velikega srca. Širom sveta Belokranjce in Belokranjke poznajo po gostoljubnosti, domačijstvu in preprostosti. Poznani so tudi po vinu, po reki Kolpi, po neokrnjeni naravi in po še vedno živi kulturni dediščini.

Ampak ne le po tem, še po mnogem drugem. Ne prodajamo zgolj svoje ''krvi, dela, solz in potu'', temveč tudi svoje znanje. Tokrat bom predstavil le en primer kako.

V preteklem šolskem letu so belokranjski dijaki in dijakinje dosegli nemalo odličij na tekmovanjih v znanju. Izmed vseh teh odličij sta v ospredju predvsem dva, ki po mojem mnenju nimata para. To sta olimpijska dosežka Urše Konda in Vida Kavčiča — oba dijaka naše edine gimnazije na Srednji šoli Črnomelj.

Urša Konda je osvojila bronasto medaljo na 52. mednarodni kemijski olimpijadi. Da si bo belokranjski bralec ta uspeh lažje prestavljal, ga postavimo v perspektivo. To je bronasta medalja na najvišjem tekmovanju v znanju kemije za dijake na svetu. Še več, za uvrstitev na olimpijado se je morala Urša najprej uvrstiti med 4 najboljše kemike v državi, to je med 4 najboljše med vsemi 73110-mi dijaki. Ne le to, Urša je dosegla tudi najboljši rezultat v slovenski olimpijski četverici. Težko rečemo skromen dosežek.

Vid Kavčič, tudi ''belokranjski intelektualni Luka Dončič'', pa je osvojil bronasto medaljo na 1. spletni mednarodni olimpijadi iz astronomije in astrofizike (pod drugim imenom, ker je zaradi epidemije 14. redna olimpijada bila odpovedana). Podobno kot Urša je bil Vid izbran med 5 najboljših astronomov, prav tako med vsemi 73110-im dijaki. In to ne kot dijak 3. ali 4. letnika, temveč kot dijak 2. letnika! Samo zamislite si, kaj pomeni razlika dveh let pri športu, sploh v času največjega razvoja posameznika.

Te dve medalji se težko primerjata z drugimi nagradami, priznanji. Saj ne, da druge nagrade niso vredne pohvale in občudovanje (ker to so), ampak ker sta takšni medalji tako redki. Ker kažejo moč znanja Bele krajine in jo postavljajo na zemljevid: ne zgolj Dolenjske ali Slovenije, temveč cele Zemlje. Obema vsa čast! Vse pohvale tudi profesorjem, mentorjem, staršem, prijateljem in šoli. Želim vama delovno in uspešno pot še naprej.

Vidov dosežek mi je še posebej blizu. Saj se še živo spomnim, ko sem tudi sam tekmoval za mesto na astronomski olimpijadi. Ko se nas je v soboto, 14. marca 2015, pred stavbo univerze v Ajdovščini zbralo 17 najboljših mladih astronomov. Zjutraj je najprej potekal teoretični del, zvečer pa še praktični (zvezd se namreč ne da gledati podnevi, pa če si to še kako želiš). Bridko se spominjam tudi, kako sem za las zgrešil mesto med najboljših 5, ko sem dosegel nečastno 6. mesto. Po drugi strani, če se že nisem udeležil astronomske olimpijade, pa sem se z ekipo prijateljev udeležil poletnega festivala Schengenfest 2015, ki je potekal v istem terminu na idilični lokaciji na Vinici.

V spomin akademiku in idolu

Natanko eno leto mineva, ko nas je 21. novembra 2019 zapustil veliki belokranjski elektrotehnik in akademik Anton Mavretič, rojen leta 1934 v Boldražu pri Metliki. Profesor Mavretič je zaslužen za izdelavo sond Voyager 1 in 2, trenutno najbolj od Zemlje oddaljenih človeško-izdelanih objektov. Tako je tudi Vid, po profesorju Mavretiču, postavil Belo krajino na astronomski zemljevid.

Dajmo še v prihodnje spodbujati naše dijake in dijakinje iz naših koncev ter na naših srednjih šolah in gimnaziji, da bodo imeli priložnost posegati po podobnih uspehih. Pustimo jim razmišljati, pustimo jim biti kritični in ostri. Raje požrimo svoj ego ter ne kaznujmo iskrenih dijakov z ukori! Le tako bomo ponavljali takšne uspehe in svoje dijake obdržali na svojih tleh in šolah.

Srečno naprej, Belokranjci in Belokranjke!