Bela krajina skozi oči umetnikov: Jasmina Nedanovski
Bela krajina, dve besedi, ki te zaznamujeta za vse življenje.
Tako tiste, ki se tu na hitro ustavijo in se z njo okužijo, kot tiste, ki smo z njo povezani vse življenje. V to zadnjo skupino spadam jaz. Tukaj sem preživela otroštvo, kasneje našla svojo ljubezen, se zaposlila na osnovni šoli in si ustvarila svojo družino. Živim v Gradcu.
Če tako na hitro v mislih zavrtim čas nazaj in se ozrem na svoje otroške dni, je bilo to otroštvo resnično lepo, svobodno in predvsem povezano z naravo. Druženje z babico namesto vrtca, skupno sajenje krompirja, pitje malinovca, sankanje in smučanje s sokrajani pozimi, ko smo si sami izdelovali skakalnice. Domov sem prišla samo takrat, ko sem bila zelo lačna ali pa me je zelo zeblo. Spominjam se svojega osnovnošolskega obdobja, predvsem zadnjih treh let v osnovni šoli, ko je bila moja edina misel po šoli priti domov in s svojim psom, nemškim ovčarjem Jastrebom, oditi peš po travnikih do kopališča v Podzemlju in tam včasih v skicirko nekaj narisati. Sedeti na travi, opazovati, risati.
Reka Kolpa, njen mir, spokojnost in tišina so me že od nekdaj prevzemali. Morda sem bila tudi na ta način že takrat blizu umetnosti in predvsem sebi. Takrat ni bilo pametnih telefonov, ki bi po nekaj trenutkih ukradli mojo pozornost.
A vendarle je bilo treba oditi od doma po nove izkušnje, nova znanja, ki jih tukaj nisem mogla pridobiti, v srednjo grafično šolo v Ljubljano, na fakulteto v Maribor in spet na akademijo v Ljubljano, kjer sem si še dodatno pridobila znanja s krasnimi profesorji in profesoricami. Vedno sem se rada vračala domov. Bela krajina je zame kot magnet.
V svojih likovnih delih sem pripovedna in avtobiografska. Lahko potrdim, da me Bela krajina navdihuje oziroma s serijo mrež v linorezu, ki sem jih ustvarila, sem na nek način predstavila naša občutenja, dvome, razumevanja ob migrantski krizi, ki jo mi, tukaj živeči, občutimo.
Današnji čas nam je s svojo tehnologijo, z internetom, nekatere stvari le približal, olajšal. Podatki so dostopnejši – na računalniku hitro zasledim, kje je kakšen razpis za razstavo, najdem likovni natečaj.
Tako moje grafike potujejo po svetu, kjer so izbrane in razstavljene v razstaviščih in objavljene v katalogih, npr. v Avstriji, Italiji, Bolgariji, Nemčiji, Poljski, Japonski. Z veseljem pa se tudi odpravim na kakšno razstavo v Sloveniji in še večkrat bi se, če bi tudi Belokranjci imeli ustreznejšo cesto čez Gorjance.
V Beli krajini je veliko lepih, navdihujočih stvari, vrednih ogleda. Če bi morala izbrati tri, bi v tem trenutku predlagala ogled izvira reke Krupe, obisk Galerije Kambič z Belokranjskim muzejem in sprehod skozi Krajinski park Lahinja.