Belokranjske, črnomaljske gimnazije ne damo – osebni odziv

Obstoj Gimnazije Črnomelj (GČ), zlasti za razvoj in napredek celotne Bele krajine, izjemno pomembne izobraževalne ustanove, je po 75. letih uspešnega delovanja eksistenčno ogrožen. O tem, da je nekaj hudo narobe v vodenju in delovanju GČ, pričajo empirična dejstva: v zadnjih letih skrajno zaskrbljujoče zmanjševanje števila dijakinj in dijakov, letošnji katastrofalno nizek predvpis (zgolj 14 prijav od 224 belokranjskih devetošolcev!!!), izpisi dijakinj in dijakov ter množični vpisi v novomeške gimnazije. Je k temu objektivnemu, nevtralnemu opazovalcu še kaj treba dodati? Ne, ob nadaljevanju zadnjih trendov glede števila dijakov bo v nekaj letih prišlo do samo-ukinitve GČ.

Za vse Belokranjce, kjer koli sedaj živimo, je torej zadnji trenutek, da storijo vse za ohranitev in nadaljevanje nenadomestljivega izobraževalnega poslanstva GČ. Kljub številnim osebnim pomislekom, smo se z notranjimi belokranjskimi razmerji neobremenjeni nekdanji dijaki GČ, ki živimo v Ljubljani, dobronamerno odločili za aktivno delovanje – za nad-politično akcijo za obstoj GČ, zgolj za to nam gre! Da v teh prizadevanjih nismo ostali osamljeni, priča jasna in nedvoumna potrditev množična podpora okoli 400 podpisnikov javnega poziva na radiu Odeon (s številnimi podpisi podpore nekdanjih profesoric in profesorjev, bivših dijakinj in dijakov črnomaljske gimnazije ter drugih) ter množična udeležba zlasti prizadetih belokranjskih staršev in dijakov na javni tribuni. Posnetki javne tribune o njihovih osebnih stiskah in iskrenih in kulturnih predlogih nujnih sprememb v GČ, prav tako zaskrbljujoča mnenja bivših učiteljev GČ so javno na ogled in v objektivno presojo o izrečenih besedah. Javno so dosegljivi tudi sklepi oziroma priporočila javne tribune:

• poziv k preseganju medsebojnih nesoglasij med učitelji gimnazije v dobrobit znanja željnih belokranjskih otrok;
• poziv vsem pristojnim (od vodstva gimnazije do vodstva belokranjskih občin ter pristojnega ministrstva), da nemudoma ukrepajo v okviru zakonsko določenih pristojnosti;
• premislek za pristojne o priporočljivi možnosti (ne gre za nobeno zahtevo, saj to ni pristojnost udeležencev javne tribune!!!) zamenjave vodstva gimnazije.

Udeleženci javne tribune smo bili po triurni razpravi praktično enotni v tem, da brez potrebnih organizacijskih, kadrovskih in promocijskih sprememb in ukrepov, GČ enostavno ne bo preživela, saj brez zakonsko predpisanega ustreznega števila dijakov – črnomaljske gimnazije več ne bo, s tem pa med drugim seveda ne bo tudi delovnih mest za sedaj zaposlene na gimnaziji!

A naša prizadevanja je nekaj zaposlenih na gimnaziji, torej tistih, od katerih smo pravzaprav pričakovali največjo podporo, označila kot - za GČ škodljiva. Na zboru delavcev Gimnazije Črnomelj (GČ) 30. junija 2020 smo namreč bili pobudniki javnega poziva Belokranjske, črnomaljske gimnazije ne damo in pobudniki javne tribune o usodi črnomaljske gimnazije v Kulturnem domu Črnomelj deležni skupne in osebne moralne diskvalifikacije. Zato sem kot eden od podpisnikov javnega poziva (moralno odgovoren zlasti vsem tistim, ki so naš javni poziv s podpisom podrli) tokrat žal osebno dobesedno prisiljen, da z javno besedo (drugih možnosti ne želim uporabiti) branim osebno dostojanstvo in osebno človeško integriteto. Iskreno in tudi osebno prizadeto povedano - še v sanjah si nisem predstavljal, da bom kot bivši dijak, ki je bil med drugim ob 50. letnici črnomaljske gimnazije leta 1994 s strani takratnega vodstva gimnazije izbran in naprošen, da zapiše svoje spomine o gimnazijskih letih - sedaj prisiljen dokazovati, da sem kot »Belokranjec v Ljubljani« morda le kaj storil dobrega za prepoznavnost, napredek in ugled rodne Bele krajine…

Res bizarno in pravzaprav osebno ponižujoče je, da moram svojo belokranjsko pripadnost na izrečene diskvalifikacije nekaterih sedaj zaposlenih in akademsko izobraženih v GČ prisiljen braniti. Če pa se javno ne branim, posredno dejansko »priznam krivdo«, da pravzaprav res blatim Belo krajino in ugled njene gimnazije. Zato se tokrat moram braniti, torej z argumenti odgovoriti na poskuse razvrednotenja mojega skoraj petdesetletnega delovanja, po moji sodbi - v korist Belokranjk in Belokranjcev. Odgovarjam kot eden od pobudnikov javnega poziva, v katerem pa smo dejansko sedanje učitelje GČ označili kot »kvalitetni učiteljski kader«, Gimnazijo Črnomelj pa kot intelektualno in kulturno jedro Bele krajine, kot »belokranjsko valilnico« znanja, napredka in ustvarjalnosti. Toliko o našem »klevetanju« in blatenju ugleda GČ tistih »vzvišenih« Belokranjcev iz Ljubljane.

Na osebne diskvalifikacije kot enega od tistih, ki so odšli v Ljubljano in sedaj od daleč zlivajo gnojnico na tiste, ki so ostali v Beli krajini, torej kot besedni »obtoženec« odgovarjam zgolj »telegrafsko« - seveda z besedo, npr.:

• za seminarsko nalogo Ekološki pogoji za belokranjsko vinogradništvo prejel Prešernovo študentsko nagrado, za doktorsko disertacijo izbral tudi danes aktualno vsebino Vode v Beli krajini in njihova uporaba;
• napisal in uredil nekaj knjig in številne znanstvene ter poljubne knjige o okoljski in razvojni problematiki, o regionalnih potencialih in pomenu Bele krajine, na domačih in mednarodnih strokovnih kongresih ter zborovanjih predstavil Belo krajino, geografsko strokovno utemeljeval razliko med Dolenjsko in Belo krajino kot svojstveno, unikatno, s strani državne politike vseh strankarskih barv praviloma »prezrto« slovensko pokrajino ter soustvaril dokumentarni, promocijski filma Belokranjske vode;
• kot mentor in vodja mladinskih raziskovalnih taborov (Vinica, Suhor pri Metliki, Semič) in številnimi študentskimi geografskimi terenskimi vajami z Belo krajino ter organizacijo strokovnih obiskov več kot tisoč dijakov in študentov ter obiskovalcev iz celotne Slovenije (bil mentor številnim belokranjskim študentom geografije in njihovih belokranjsko obarvanih tem diplomskih nalog), ki so postali njeni ambasadorji doma in tujini;
• kot član osamosvojitvenega Predsedstva RS (izvoljen kot izpričani eko-socialist - na listi Demosa) predlagal in soorganiziral prvi obisk osamosvojitvene slovenske vlade v belokranjskih občinah, bil med pobudniki in podporniki posebnega razvojnega zakona o Pokolpju (član razvojnega sveta pri takratni Pahorjevi vladi), ki je finančno podprl številne razvojne in zaposlitvene programe belokranjskih občin;
• kot dolgoletni podpredsednik društva Bela krajina (zagnani predsednik je Tone Grahek) bil med začetniki ideje o cestnem predoru pod Gorjanci, pobudniki tradicionalnega štipendiranja stalnega našega društva socialno šibkejšim študentkam in študentom iz vseh treh belokranjskih občin, nudenja finančne pomoči društva npr. po požaru v OŠ Podzemelj, ob nedavni nesreči ob neurju okoli Črnomlja (tudi osebna finančna pomoč dvema prizadetima družinama in gradaškim gasilcem) in številnih drugih dobrodelnih akcij;
• prejemnik priznanja nekdanje Krajevne skupnosti Semič, visokega priznanja Občine Semič, častnega priznanja belokranjskega društva Proteus, priznanja raziskovalne skupnosti Občine Metlika (zlasti zaradi takratnih prizadevanj za reševanje onesnažene belokranjske Krupe) in častni občan Občine Metlika.

Ne glede na nikoli zatajeno lastno levo orientirano politično prepričanje sem brez izjeme vedno podpiral vse tiste politične pobude iz Bele krajine, ki sem jih odobraval, kot eko-socialist in predsednik Zelenih Slovenije pa bi tisti, ki je ključno glasoval za vstop Zelenih v mavrični Demos kot ključnim motorjem slovenske osamosvojitve. Tudi v primeru problematike GČ me torej prav nič ne zanimajo politična ozadja, v nobenem primeru pa si ne bom dovolil vzeti s samostojno Slovenijo priborjene demokratične pravice, da tudi kot nekaterim v GČ (vključno z ravnateljico) očitno zelo ne-želen “Belokranjec v Ljubljani” glasno in jasno povem svoje mnenje, torej tudi o problemih na naši in moji črnomaljski gimnaziji, ki mi je dala resnično solidne izobraževalne temelje za znanstveno-pedagoško pot in bila, kar je prav tako pomembno – moj varen in prijazen drugi dom!