Bombardiranje Gradca

V Gradcu je od jeseni 1944 do konca druge svetovne vojne delovala evakuacijska partizanska bolnišnica, kjer so ranjence in bolnike zbirali in oskrbovali ter jih od tam z vozovi prepeljali do letališč Otok in Krasinec ob reki Kolpi. Od tam so jih zavezniška letala prevažala v zavezniške bolnišnice v južni Italiji (Bari z okolico) in v osvobojeno Dalmacijo. V gradaškem gradu je delovala partizanska oficirska šola. Vse te dejavnosti niso ostale skrite okupatorski nemški vojski.

Pozimi, 30. januarja 1945, je okoli 16. ure nad Gradac priletelo od šest do sedem nemških letal. Spustila so šest bomb, ki so porušile Strugarjevo hišo in gospodarska poslopja, Jakšetovo hišo, Klemenčičevo hišo in lesen most čez Lahinjo. Zelo poškodovane so bile še Udovčeva in Butalova hiša ter žaga ob Lahinji. V skoraj celotni vasi so popokala okenska stekla. Bombe niso zadele gradu in hiš, v katerih je bila bolnica, ki so tako ostale nepoškodovane.

V tem bombnem napadu je bilo osem ljudi lažje ranjenih, bilo pa je tudi pet civilnih smrtnih žrtev. Umrle so Barbara (Bara) Jakša in njene hčerke Ana (10 let), Zofija (18 let) in Štefanija (25 let). Bile so v hiši, ko je v bližini padla bomba in jo porušila. V bombnem napadu je umrl je tudi osemletni Srečko Kastelic, ki se je v času napada sankal po bregu blizu mosta čez Lahinjo. Žrtve so pokopali v družinskih grobovih na pokopališču v Kloštru. Imena so še danes vpisana na družinska spomenika, tako da se še vedno ohranja spomin na te žrtve.

Bombardiranje se je vtisnilo v spomin domačinki Tončki Gornik (roj. Klemenčič), ki je bila takrat stara sedem let. Tako se ga spominja: »Bilo je 30. januarja 1945 ob 16. uri. Bili smo v šoli in ravno smo molili ob koncu pouka, ko smo zaslišali letala, ki so krožila nad Gradcem. Učiteljičin mož jih je opazoval z dvorišča in rekel, naj se ne bojimo, ker gre za angleška letala. Naenkrat so se letala spustila in odvrgla bombe. Vsi so tekli v zaklonišče, jaz pa domov. Srečala sem mamo, ki je že nesla mojo mlajšo sestro Ano, okrvavljeno v gradaško bolnišnico. Na srečo ji ni bilo nič hujšega. Ob bombnem napadu je bila mama zunaj, sestra pa se je v hiši na peči stiskala v kot. Bomba je padla v bližini naše hiše in jo porušila, le kot peči, kjer je sedela moja sestra Ana, je ostal cel. Vpila je in klicala mamo, ki je hitro planila v ruševine hiše. Zaradi oblaka prahu je ni videla. S tipanjem jo je našla. Bila je okrvavljena, zato jo je hitro nesla v bolnišnico. Mamo in sestro sem spremljala v bolnišnico. Tja so prinesli tudi Štefanijo Jakša, ki so jo še živo našli v ruševinah njihove hiše. Čez kaki dve uri je v bolnišnici umrla. Pravili so, da je bil Gradac izdan zaradi oficirske šole in bolnišnice. V bombardiranju smo ostali brez doma. Oče je bil v partizanih. Ko je izvedel, kaj se je zgodilo, je prišel začasno domov in nam prinesel nahrbtnik hrane. Začasno so nas sprejeli sosedje Štampoharjevi. Ko se je malo otoplilo, smo spali v svojem podu, ki ga je malo oče malo dodelal. Poleti smo na novo postavili domačo hišo. Cimermani so postavili tramove in streho, oče pa je pod njo počasi zidal. Zidake smo dobili v nekdanjih italijanskih bunkerjih ob železniški progi. Oče je te bunkerje rušil, mama in otroci pa smo ta material z vozičkom vozili domov.«