Če nam lučka ne gori, nam pa mesec sveti (3)

Kakšno slavje so imeli Metličani ob prehodu v novo, dvajseto stoletje se sicer ne ve natančno. Ve pa se, da je bila veselica v Narodni čitalnici, da so nazdravljali cesarju in novemu stoletju. Ve se, da so imeli govorance takratni metliški velmožje in da so upali na najboljše.

Kdo ve, kakšen napredek bi doživela Metlika, če ne bi ravno ob koncu prejšnjega stoletja imela slavnega župana Jutraša in njegovih svetovalcev in gospodarjev mestnega premoženja. Ti naprednjaki so bili tako napredni, da so Metliko postavili za nekaj desetletij nazaj in šele župani Golija in Malešič sta uspela zadeve nekoliko postaviti v red.

Štorija je pa takšna:

Leta 1908 je bila v Ozlju na Kolpi dokončana elektrarna, imenovana Munjara. Uprava te Munjare je ponudila Metliki, da bo brezplačno napeljala elektriko do Metlike, Metličani pa naj bi plačali le material in dali drogove za napeljavo.

Ata župan je poskočil, kot bi ga kdo s šilom zbodel. Baje je vpil, da se je razlegalo po vsem mestnem trgu: "Da bi mi imeli elektriko? Nikdar in nikoli. Elektrika privablja samo strele, pa naj bi riskirali, da nam zgori Metlika. Pa še hraste naj bi dali iz Loga? Če so naši stari lahko v miru živeli brez elektrike, pa so dočakali veliko starost, bogme tudi nam je ni treba, te elektrike." Odborniki, ki so se ravno tako bali strel in napredka kot njihov župan, so mu kimali in pritrjevali in Metličani so si, vse do slavne Pehurčeve elektrarne na Svržakih, še naprej svetili s petrolejkami, leščerbami in trskami.

Vsekakor je bilo romantično. Naredil se je mrak, Metličani pa v posteljo k svojim ženam in ljubicam.

Za cestno razsvetljavo so še naprej skrbeli mestni svetilničarji in se prepirali z mestno upravo, ali morajo prižigati mestne ulične svetilke tudi ob mesečnih nočeh ali ne, o čemer je ohranjen celo zapisnik v metliškem arhivu.