Člani Planinskega društva Črnomelj osvojili Pristovški Storžič

Pristovški Storžič je markanten, osamljen vrh severno nad nekdanjim mejnim prehodom Jezerski vrh (1218 m). Ime je dobil po domačiji Pristovnik iz Kort. Skoraj v celoti se nahaja v Avstriji, le skrajni jugozahodni greben leži na slovenskem ozemlju. Na jugu pada s kratko krušljivo steno v dolino Bele. Nekoliko položnejša so severna in vzhodna gozdnata področja s številnimi grapami in rovti. Z vseh strani je Pristovški Storžič kljub skromni višini videti kot mogočna gora.

Vožnja do našega izhodišča (cerkvica sv. Andreja na Zg. Jezerskem) je hitro minila ob pogovoru o številnih radarjih na naši poti, o "Stančijevi" pozabljivosti glede ugašanja luči na njegovem avtomobilu, občudovanju soteske reke Kokre in ostankov ledeniških dolin Ravenske in Makekove Kočne. Ob pripravi na pohod se je naš pogled večkrat usmeril na ostenje dela Kamniških Alp, ki so se kot nekakšen mogočen zid dvigale nad nami. Severne stene Kočen, Grintovca, Dolgega hrbta, Skute, Rink … so nas kar "vabile v svoje naročje". Toda naš cilj se je vzpenjal popolnoma na drugi strani jezerske kotline.

Pohod smo začeli mimo znane turistične kmetije Šenk, ki je znana po svoji samooskrbnosti. Zagnano smo se lotili vzpona po širokem gozdnem kolovozu, ki je vodil do nekdanjega mejnega prehoda Jezerski vrh. Tik pred prehodom smo prvič zagledali naš cilj izleta – križ, ki je predstavljal vrh Pristovškega Storžiča. Na avstrijski strani nekdanjega mejnega prehoda smo zasledili rumene planinske smerne table, ki so nas usmerjale na stezo, ki nas je vodila ob mejnih betonskih stebričkih do gorske ceste. Ta nas je pripeljala do manjše planine, kjer nas je smerokaz usmeril na Kranjsko pot (Storschitz Krainersteig). Vse bolj strma pot nas je vodila po dokaj strmih vzhodnih pobočjih. Premagati smo morali kar nekaj strmih skalnih skokov, ki so bili na naše veliko veselje opremljeni z jeklenicami. Brez njih bi bili glede na spolzkost skal in terena kar hitro v težavah. Zahtevali so dobršno mero pazljivosti. Po skoraj treh urah vzpona smo dosegli naš cilj – vrh Pristovškega Storžiča. Ugodne vremenske razmere so nam omogočile čudovit razgled po okoliških hribih in gorah.

Po počitku in skupinskem slikanju smo se pazljivo spustili do Pastirkovega sedla (1401 m). Tukaj smo si privoščili kratek počitek in se nato po gozdnem kolovozu sprehodili do Jezerskega vrha oz. Zg. Jezerskega. V dolini smo obiskali tudi izvir mineralne vode jezerske slatine, ki vsebuje veliko kalcija in manganovih snovi. Glede na naravne lepote, ki nam jih nudi Jezersko, smo bili udeleženci izleta soglasni, da se v te kraje še vrnemo. Čaka nas še veliko nepremaganih okoliških hribov in gora (Veliki vrh, Goli vrh, Babe, Ledinski vrh …)