Črnomelj fčasih (165)

Peklenski julij 1942: Po hišah in njivah so pobrali 1336 Belokranjcev! (Da se ne pozabi, 3.)

Piše Ilinka Todorovski.

Interniranje Belokranjcev poleti 1942 je spominjalo na lov na ljudi: potem ko so fašisti pozaprli družine »banditov« in neupogljive učitelje, so polovili še fante in moške, ki bi jim lahko bili nevarni, ter etnično počistili obmejne kraje. Do konca leta je bilo v italijanskih koncentracijskih taboriščih 1.336 civilnih internirancev!

Adlešiči: 120
Črnomelj: 235
Dragatuš: 146
Gradac: 96
Metlika: 201
Radatoviči: 37
Semič: 168
Stari trg: 196
Vinica: 137
Skupaj: 1336

Številke so zbrane v mesečnem poročilu črnomaljskega vojaškega referenta za december 1942. V dokumentu, ki ga hrani Arhiv Slovenije, je še zapisano: »Za te internirane postoji okoli 40% prošenj, v katerih njihovi svojci prosijo, da bi se jih pustilo domov, da bi z delom in zaslužkom preživljali svoje družine ali pa obavljali druga domača hišna in poljska dela.«

V arhivskih mapah Okrajnega glavarstva Črnomelj 1941-1945 (SI AS 1790) najdemo veliko takšnih pisem, nekatera so formalna, druga pisana okorno in po domače, vsa pa trkajo na vest italijanskih oblastnikov.

»Janez je moj najstarejši sin, ki je sedaj komaj 16 let star. Sedaj ko ne hodi v šolo je toliko velik, da laže doma pomaga. Imam še enega otroka 5 let starega. Mati moja pa je že 78 let stara in ni za nobeno delo. Zato prosim, pustite mi 16 letnega sina domov. Brez njega ne bom mogla obdelovati polja in rediti živine,« je pisala Marija Butala iz Dragatuša, ki so ji sina »pobrali« od mize pri zajtrku.

»Dne 1 augusta je prišla italijanska vojska čez Butoraj. Dobila me je ob 9 uri zjutraj, pri moji hiši ko sem opravljal s svojima sinovoma kmetijska dela. Odpeljala je mene in oba moja sinova 20 letnega Jankota in komaj 18 letnega Jožeta,« je tretji dan po aretaciji iz »barak« na Majerju pisal Janko Perušič iz Butoraja in prosil za izpustitev, saj je doma ostalo 6 nedoraslih otrok s slabotno mamo, ki ne bodo mogli skrbeti zase.

»Zato trkam na Vašo očetovsko vest zavzemite se za nas ki smo sirote brez očeta in ki smo če dosti prestali gorja. Vse vam bo lubi bog obilo povrnil,« je »tenenteju« pisala Ivana Milek.

Iz občine Vinica so v začetku avgusta na glavarstvo v Črnomelj poslali zaskrbljeno poročilo, da so v Preloki, Balkovcih, Ziljah, Podklancu, Grdunih, Dejanih, Dolnjem in Gornjem Suhorju, Stari Lipi in Sinjem vrhu »skoraj popolnoma pobrani moški v starosti od 15 do 50 let«, med njimi veliko očetov, ki so doma pustili družine brez sredstev za preživljanje.

Za območje takratne občine Črnomelj, ki je bila približno takšna, kot je danes KS Črnomelj, so se ohranili poimenski seznami interniranih. Iz Čudnega sela (ki ga je v enem od komentarjev pod moj prvi zapis omenila moja nekdanja učiteljica Zvonka Šterbenc) je na enem od takšnih seznamov 13 moških: Anton Muc (roj. 1906), Janez Adlešič (1898) Anton Švajger (1893), Anton Švajger (1925), Janez Grdešič (1900), Janez Grdešič (1923), Jože Mušič (1906), Franc Metelko (1903), Franc Metelko (1923), Jože Zorič (1905), Ignac Judnič (1924), Janko Mišica (1912), Stanko Mišica (1917).

Ko so jih lovili po kmetijah, njivah in vinogradih, so se nekateri tudi poskrili, vendar ne za dolgo, saj so imeli italijanski vojaki natančne podatke o številčnem stanju prebivalstva in so z grožnjami dosegli njihovo vdajo.

Tako je bilo na primer v Bojancih, 31. julija 1942, kjer so pri preštevanju zajetih moških pred Ratkotovo gostilno ugotovili, da dva manjkata. Zagrozili so, da bodo požgali vso vas, če ju ne pripeljejo. Pričevanje o tem se je ohranilo v spominih takrat 16-letnega Radeta Vrliniča, ki se je skril s sosedom Simom Vrliničem (Petrovom). Oba sta se predala. Vsi moški so potem končali v internaciji na Rabu, tudi Radetov brat Nedeljko.

Oba sta preživela, se med dramatičnim begom domov po italijanski kapitulaciji razšla, nato pa konec septembra 1943 spet srečala doma na Bojancih.

Radeta Vrliniča (1925-2020) smo v Črnomlju vsi poznali, bil je neumoren pričevalec tistih dni, vse do slovesa med koronsko epidemijo pred dvema letoma. Podroben in pretresljiv spominski zapis o njegovi mladosti, ki jo je neizbrisno zaznamovala vojna, hrani njegov sin. Na neki način so Radetovi spomini o taboriščni izkušnji tudi spomini drugih moških, ki so se preživeli in se po internaciji prebijali v Belo krajino. Domov so prišli drugačni ljudje, številni kot kost in koža, sestradani, izmučeni, bolni.

Italijansko koncentracijsko taborišče Rab. (Vir: https://commons.wikimedia.org/.../Category:Rab...)