Črnomelj fčasih (178)

Peklenski julij 1942: Kuharski recepti za gradaško Gabi (Da se ne pozabi 10)

Piše Ilinka Todorovski.

»Le kaj dobrega skuhajte stari materi, kadar pridejo domov, ker dosti hudega so morali reva pretrpeti z nami vred.« S tem posvetilom je interniranka Marija Kutnar Zajc iz Muljave opremila na roko napisane kuharske recepte, ki jih je v taborišču Gonars spomladi 1945 podarila sotrpinki Gabrijeli Gabi Malešič, partizanski materi iz Gradca.

Recepte za šmorn, rižev štrudl, koruzne knedelne, vampe in še dvajset domačih jedi je Marija s svinčnikom, na gosto in natančno, zapisovala na rabljene, obrezane kuverte, in jih z vrvico zvezala v zvežček. Kdo je bila Marija in kakšna je bila njena taboriščna usoda – tega (še) nismo uspeli ugotoviti. Za Gabrijelo pa vemo, da je bila med najstarejšimi internirankami v Gonarsu, saj je bila ob aretaciji stara že prek 70 let. Najprej je z več sto Belokranjci preživela krutost taborišča Rab, kamor so jo internirali julija 1942.

Ob vrnitvi v domači Gradac l. 1943 je s seboj prinesla še en taboriščni »spominek«, pravi šolski zvezek, »quaderno«, prav tako gosto popisan s kuharskimi recepti. Dobesedno ga je nagrizel zob časa, a še vedno pripoveduje, o čem so sanjale interniranke: o svobodi, naslikani v najlepših barvah domačih dobrot, ki so jih sestradane tako zelo pogrešale.

Tudi Gabrijeli Malešič se je – kot toliko Belokranjcem - življenje usodno spremenilo na praznik svete Ane, 26. julija 1942, ko so italijanski vojaki požigali in internirali po belokranjskih mestih in vaseh. Zjutraj tega dne so v Gradcu najprej zažgali Kambičevo hišo. Komaj je obupen jok nesrečne družine zbudil vaščane, so že gorele tudi Zupaničeva, Malešičeva, Cerjančeva, Marentičeva in Beličičeva hišo, v bližnjem Kloštru pa Stipaničeva in Kaplanova hiša. V Gradcu so nato podrli še hišo Kovačičev.

Ob italijanskem napadu je članom družine Malešič, ki so bili takrat doma, uspelo pobegniti v gozd, le Gabrijela ni hotela bežati, saj je zmotno verjela, da bodo ženski pri 70. letih italijanski vojaki prizanesli. Kako zelo se je zmotila! Tako kot člane drugih družin, ki so imele sinove pri »banditih«, so prijeli tudi njo, in jo v internacijo odpeljali z živinskimi vagoni.

Iz njene družine se je osvobodilnemu gibanju pridružilo vseh 12 otrok, ki jih je rodila v zakonu z Janezom Malešičem. Upravičeno so ji rekli partizanska mati.

V času, ko je trpela v italijanskih taboriščih, so trpeli tudi njeni sovaščani. Fašisti so drugi požigalski pohod v Gradcu uprizorili 6. decembra 1942, ko so požgali še hišo pečarja Piletiča, hišo kovača Doltarja in Novakovo hišo.

Po osvoboditvi se je Gabi, kot so ji rekli, vrnila v požgano in l. 1945 tudi bombardirano vas. V Gradcu je dočakala visoko starost, 84 let. Do smrti je pomagala ljudem in jim kot priznana zeliščarica lajšala težave z raznimi rožami in pripravki.

//Zgodba o Gabi se je začela odvijati v začetku poletja, ko mi je njena zvezka receptov iz Gonarsa v branje odstopila Anica Kopinič iz Metlike. V njihovo družino sta verjetno prišla prek moževe babice Ivanke Malešič, por. Stipanič, ki je bila Gabrijelina hči. Podatke o Gabrijeli je prispeval Slavko Malešič iz Črnomlja, ki mi je poslal tudi arhivska članka o partizanski materi in o njenem sinu Juliju. Podatki o požigu Gradca so iz strokovnega članka Blaža Štanglja Italijanske vojaške postojanke v Beli krajini in partizanska obveščevalna dejavnost (https://e-knjige.ff.uni-lj.si/.../download/195/292/4994-1...). //

//Ohranilo se je tudi pričevanje Milene Kambič, por. Vukovič, iz prve požgane gradaške hiše; takrat šestletna deklica je bila internirana s krušno materjo in staro mamo. Na Rabu je bila tako sestradana, da so jo odpeljali v bolnišnico, tam pa so jo – misleč, da je mrtva – vrgli v jamo. Od tam jo je rešila medicinska sestra in jo pretihotapila nazaj v taborišče, kjer so jo – živega okostnjačka – uspeli ohraniti pri življenju. Njeni spomini so bili objavljeni v Belokranjcu, julija 2002, ob 60-letnici požiga Gradca. //

//Gradaški kovač Doltar, ki so mu hišo požgali decembra 1942, je bil iz iste rodbine kot Josip Doltar, črnomaljski mlinar, žagar in župan. Tudi Josip se je rodil v Gradcu, kot potomec prvega gradaškega Doltarja – Jožefa, ki se je l. 1812 iz Semiča priženil h Katarini Rom iz Gradca 30.//

Naslovna fotografija: Posvetilo in podpis – prva in zadnja stran zvežčka s kuharskimi recepti za Gabrijelo Malešič. Zvežček je shranila Gabrijelina hči Ivanka Stipanič, babica Božidarja Kopiniča.

Fotografija 2: Recepti za fižol z jabolki, riževe krofe, krompirjevo potico in koruzno torto iz taboriščnega zvežčka. Hrani ga Anica Kopinič

Fotografija 3: Interniranka Marija Kutnar Zajc je recepte pisala na rabljene, obrezane kuverte; na eni še lahko preberemo naslov interniranca, ki mu je bila namenjena – to je bil Stanislav Bačer. Zvežček hrani Anica Kopinič.

Fotografija 4: Šolski zvezek (na naslovnici po italijansko piše quaderno), prav tako popisan v taborišču Gonars, je dobesedno nagrizel zob časa, a so recepti še čitljivi. Hrani ga Anica Kopinič.

Fotografija 5: Članek o partizanski materi Gabrijeli Gabi Malešič (1871–1955), objavljen ob njeni smrti v Dolenjskem listu, 6. 5. 1955 (št. 18). Hrani ga Slavko Malešič.

Fotografija 6: Na domačiji v Gradcu je ostal Gabrijelin sin Julij Malešič (1895 – 1954), prvi brigadni gasilski poveljnik in pomemben organizator gasilstva v Beli krajini. (Članek je iz Dolenjskega lista, 13. 8. 1954, št. 32. Hrani ga Slavko Malešič.)