Na vsebino

Črnomelj fčasih (180)

Peklenski julij 1942: Katki so sporočili: Bežite! V internacijo nikar! (Da se ne pozabi 12.)

Piše: Ilinka Todorovski.

Da se napovedujejo internacije, je v hišo Doltarjeve vdove prišla povedati soseda in žlahta Nanika Sokolova, ki je bila l. 1942 stenografka na črnomaljski občinski upravi. Katarina je zagrabila motiko in se prek zadnje rampe pri livarni odpravila na sivniško njivo, od tam pa v Stražni vrh: iskala je sina Lojza, ki je med prvimi Črnomaljci odšel v hribe, da bi ga vprašala, kaj ji je storiti. Ni prišla do njega. Ponoči pa je nekdo potrkal na okno s sporočilom: »Bežite! V internacijo nikar!«

Tudi nekatere druge družine so kakšen dan prej vedele za internacijo, le predstavljati si niso znale, kaj to pomeni. Tako je bilo na primer pri Šimcih, Pezdircih in obojih Starihih – kamor je novico prinesel »policajski Stariha«, predvojni občinski stražnik, ki je to delo opravljal tudi pod Italijani. Doma so si za vsak primer zvezali »punklčke« in čakali, kaj bo, računajoč, da civilistom ne bo nič hudega. Prepozno so se zavedeli svoje zmote!

Pri Doltarjevih – v hiši vdove po nekdanjem črnomaljskem veljaku Josipu, ob cesti proti Svibniku – niso omahovali: takrat 51-letna Katka in 16-letna hči Zofka, ki je le nekaj tednov prej uspešno opravila zaključni izpit na kandijskem trgovskem učilišču v Novem mestu, sta si pripravili prepustnice, v šajtrgo naložili nekaj nujnih stvari in jih prekrili s pepelom za na njivo. Zofka je v pločevinasto škatlo za kekse zložila nekaj hišnih »dragocenosti« - očetovo odlikovanje in fotografijo z Dunaja – ter jo ponoči na skrivaj zakopala »pri pumpi«, bližnji črpalki vode iz Dobličice za železniški kolodvor. Ko se je zdanilo, sta šli na njivo, vojaki na rampi, ki so Doltarce že dobro poznali, so ju brez težav spustili skozi. Od tam pa v hribe, v partizane.

Doma, na naslovu Črnomelj 229 pa sta ostala 23-letna Katkina hči Fančka in njen 34-letni mož Ivan Senica. Bila sta poročena komaj tri tedne: 1. julija 1942 ju je v župni cerkvi poročil dekan Pavel Bitner. Ivan je v Črnomelj prišel iz Motnika, kot trgovski vajenec h Korenu. Pred vojno je dobil delo v livarni, kot vodja skladišča, na stanovanju pa je bil pri Pepi Zorčevi. Tako sta se spoznala s Fančko.

Ko so italijanski vojaki 26. julija 1942 tolkli po njihovih vratih, so za internacijo iskali Doltarje. Našli so zakonca z drugačnim priimkom. Niso ju internirali, morala pa sta v nekaj minutah zapustiti hišo. Nemočno sta opazovala, ko so italijanski vojaki do golega izropali hišo in jo zapečatili. Pobrali so dobesedno vse, od pohištva do knjig, od oblačil do fotografij, iz zida so izruvali električna stikala, izpraznili shrambo in hlev. »Mucca! Gallina!« Italijanski besedi za kravo in kokoš si je Fančka zapomnila do smrti. Česar niso kasneje videvali pri »juretovih«, kot so rekli romski skupini, ki je pomagala fašistom, je gorelo na grmadi pri kolodvoru. Veter je raznašal ožgane listine in fotografije. Odpihnil je tudi Fančkino in Ivanovo poročno fotografijo. Domačini so jo našli in jo prinesli Fančki, ki jo je do konca vojne preganjeno nosila pri sebi.

Zakonca Senica sta več tednov živela na bližnjem Tajnerovem skednju, dokler se ni pojavila možnost najemanja zaplenjenega premoženja. Ivan je zaprosil, da bi smela najemati domačo hišo. Tako je tudi bilo. Za najem izpraznjene hiše je plačeval najemnino in davek, oddajati je moral pridelek na vrtu in njivi. Imela pa sta streho nad glavo, in tam se je decembra 1942 rodila njuna edinka Danica. Moja mama.

Kapitulacija Italije je Doltarjevim prinesla predah, ne pa tudi odrešitve. Domov je prišla Katka, Zofka in Lojze pa sta ostala pri partizanih. Pridružil se jim je tudi Ivan – ko je odhajal od doma, je vso pot od domače hiše do sivniških Kuretov in bližnjega mostička čez Zajčji potok, v rokah nosil nekajmesečno Danico. Tam so se razšli. Iz vojske je še dvakrat pisal Fančki, potem pa se je v vojni vihri za njim izgubila vsaka sled. Kasneje se je zvedelo, da je bil v četi, ki je bila izdana pri Makošah nad Ribnico. Ranjenega so Nemci odpeljali v Ljubljano, od tam v Begunje in naposled v Mauthausen, nacistično koncentracijsko taborišče, kjer je umrl tik pred osvoboditvijo.

Moja stara mama Fančka je še dolga leta upala, da se od nekod pojavi in se ni nikoli več poročila.

//S tem zapisom končujem serijo o belokranjskih internirancih, ki sem jo začela pisati bolj po naključju in spontano, potem ko sem se o tem začela pogovarjati s svojo gimnazijsko učiteljico Darko Šimec Čop, ki je izkusila Rab in Gonars. Ko sem skušala kaj prebrati o tem, me je presenetilo, da ne obstaja niti ena sama knjiga ali knjižica o belokranjskih internirancih. To kruto poglavje belokranjske zgodovine, ki se je tako ali drugače dotaknilo skoraj vsake belokranjske hiše, je omenjano le znotraj drugih raziskav o italijanski okupaciji. Morda je zdaj, 80 let pozneje, priložnost, da to popravimo.//

//Za oktober v Mestni muzejski zbirki Črnomelj načrtujemo vsaj en, morda tudi dva dogodka o 80-letnici internacije. Upajmo, da se tam tudi vidimo in da nam načrtov ne prekrižajo jesenske nepredvidljivosti.//

//Ves čas pa me preganja vprašanje, zakaj si nekdanji interniranci v italijanskih koncentracijskih taboriščih v družbi niso uspeli ustvariti enako vidne in pomembne vloge, kot npr. izgnanci z nemškega okupacijskega ozemlja. Izgnancem so postavili spomenik v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru, pri gradu Rajhenburg je odprta posebna spominska zbirka, tam so vsako leto prireditve ob dnevu izgnancev. Kaj pa interniranci? Želim si, da bi spomenik internirancem nekoč stal v Črnomlju. Morda ne bo treba čakati do 90-letnice internacije.//

//Pločevinasta škatla z družinskim "zakladom" Doltarjevih še zdaj trohni nekje "na pumpi". Zofka je nikoli ni našla. Da bi jo skušali poiskati, smo se pogovarjali vse do njene smrti l. 2002. Izvirnik fotografije kranjske delegacije pri cesarju Karlu, na kateri je tudi Doltar, in o kateri sem slišala toliko pripovedovati, a je končala v "tisti škatli", sem po dolgoletnem iskanju le našla l. 2020, v Nadskofijskem arhivu v Ljubljani. Jokala sem od sreče. Objavila sem jo v knjigi Josip Doltar in Črnomelj.//

Naslovna fotografija: Poročna fotografija Fančke in Ivana Senica, rešena pred požigom. Poroka 1. 7. 1942 je bila zaradi poostrenih ukrepov pred roško fronto skromna; Fančka si je posebej zapomnila, da jima črnomaljski kolonelo ni izdal dovolilnice, da bi do župne cerkve prišla z avtom, ki ga je Ivan rezerviral pri Einsidlerju. (Arhiv družine Todorovski)

Fotografija 2: Fančka in Danica l. 1943, ko se v družinici Senica še niso zavedeli, da bodo fašističnim grozotam sledile nacistične. (Arhiv družine Todorovski)

Fotografija 3: Katarina Doltar, roj. Kure, je bila druga žena Josipa Doltarja. Ko sta se poročila tik pred koncem 1. svetovne vojne, je bilo njej 27 let, njemu pa 60. V zakonu so se jima rodili Frančiška (1919), Alojz (1921) in Zofija (1927). Več o tem v knjigi Josip Doltar in Črnomelj. Na fotografiji Katka, Fančka in Lojze. (Arhiv družine Todorovski)

Fotografija 4: Ivanovo poslednje pismo dragi ženki. Več o Ivanovi usodi v zapisu, ki sem ga objavila v virtualni sobi imen KZ Mauthausen: https://raumdernamen.mauthausen-memorial.org/index.php...# . (Arhiv družine Todorovski)

Fotografija 5: Objava zaplembe premoženja prevratnikov Katarine Doltar in Alojza Doltarja iz Črnomlja 229. Lojze, ki je sodeloval že v prvih uporniških akcijah l. 1941, je po vojni živel v Mariboru. Umrl je l. 1956 in je pokopan na Gričku. (Službeni list Ljubljanske pokrajine, 4. 8. 1943).

Fotografija 6: Izsek iz dokumenta o najemni pravici, ki jo je za domačo hišo pridobil Ivan Senica. (AS 1790

Avtor: Aleksander Riznič
Vir: Črnomelj fčasih

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.