Črnomelj fčasih (249)

Ladja Bela krajina kot plavajoči hotel in galerija

Bela krajina je bila ob zgraditvi ne le naša največja in najsodobnejša ladja, ampak tudi razkošno in zelo lepo opremljena. Prostori za posadko so bili klimatizirani, – za tisti čas še prava redkost in znamenje prestiža, oprema v enem od salonov (gl. fotografijo prvega) pa je bila zelo podobna tisti na “Galebu”, znameniti ladji Josipa Broza Tita.

Ladja je imela tudi častno mesto – umetnost, da se je npr. ponašal s pravcato mini galerijo kiparja Stojana Batiča. Kot dokaz smo priložili tri njegove kipe iz enega od salonov. Ker jih je namenil Beli krajini, je seveda izbral belokranjsko motiviko: motiv Zelenega Jurija, Belokranjsko kolo in Petelinji boj (gl. fotografijo drugega salona).

Še veliko bolj monumentalna je Batičeva umetnina v prvem salonu (gl. prvo fotografijo). Ker je bilo poimenovanje ladje po Beli krajini, kot smo že omenili, “le skromna oddolžitev zibelki partizanstva za vse, kar je prispevala v narodnoosvobodilnem boju”, je Batič torej posegel po partizanskem motivu in za to ladjo leta 1961 ustvaril skoraj 3-metrski relief z naslovom Partizani (99 × 278 cm).*1

Skupaj z “našo” ladjo in pomorščaki pa ni potovala po svetu le slovenska umetnost, ampak tudi etnološki eksponati. Ti, ki so predstavljali pokrajino, po kateri je bila ladja poimenovana. In ena od vitrin z izdelki belokranjske ljudske umetnosti in obrti, torej z izrazito belokranjsko identiteto.

O udobju in visokem bivanjskem standardu na Beli krajini pa imamo vrsto pričevanj njenih pomorščakov.
Eden od pomorščakov, ki je delal na njej kot asistent stroja, je bil tudi kasnejši igralec Boris Cavazza. V njegovi biografiji iz leta 2011 piše, kako in zakaj na ladji Ljubljana ni zdržal in je prosil za prekrcanje. Ko je prišel na Belo krajino, se mu je zdelo, kot bi prišel v hotel. Njegova kabina sploh ni bila samo kabina, bila je kar manjše stanovanje ...
Na vprašanje, kakšna je bila razlika med ladjama Ljubljana in Bela krajina, pa je Boris Gruden, ki je kot 3. častnik stroja plul na obeh, šaljivo odgovoril: »Ljubljana je bila proti Beli krajini kot baraka proti hotelu. So rekli, da tistemu, ki pluje na Beli krajini, ni treba dati plače. Dovolj je, da se lahko pelje na tako lepi ladji."*2

Tudi zaradi vsega tega je bila ladja Bela krajina naš ponos. Bila je ambasadorka našega znanja, naših podjetij, naše pokrajine in države v svetu. In kot taka je dragocen dokaz moči in uspehov slovenskega ladjarja Splošne plovbe in nam priča o (nekdanji) slavi slovenskega pomorstva. Zato se nam je zdelo pomembno, da osvežimo spomin nanjo in ta košček naše polpretekle zgodovine.

Ana Starešinič (Preloka.si)

1. Duška Žitko, Iztrgano pozabi : pomorska in umetniška zbirka Splošne plovbe

2. Bogdana Marinac, Dušan Mayer, kapitan dolge plovbe iz Šoštanja, in življenje pomorščakov v njegovem času