Črnomelj fčasih (374)

Peter Panjan:

Kaj je naše poljanske prednike spodbudilo, da so tako množično zapuščali domačo grudo? Konec 19. stoletja in še kasneje so se prebivalci Poljanske doline v večini ukvarjali z kmetovanjem. Z zemljiško odvezo leta 1848, je zemlja res prišla v last kmetov, vendar pa so bili zelo obremenjeni z davščinami. Položaj so dodatno otežile naravne nesreče (kužne epidemije, slabe letine, trtna uš, požari in pozebe). Veliko kmetij se je zadolžilo. Doma niso imeli možnosti zaslužka, pa še tisto delo, ki so ga dobili, je bilo zaradi gospodarskih kriz slabo plačano. Zato ni čudno, da jih je glas o dobrem zaslužku onkraj »velike luže« zvabil v Ameriko. K množičnemu izseljevanju v Ameriko je veliko pripomogel nagel razvoj prometa v (železnica, parniki) drugi polovici 19. stoletja, ki je pot do tja bistveno pocenil, pospešil in olajšal. Izseljevanje so v prvem obdobju spodbujali katoliški misijonarji, ki so prišli v Ameriko med prvimi z namenom prekrščevanja »rdečekožnih divjakov«, tamkajšnjih staroselcev - Indijancev. Eno od ključnih vlog pri katoliški kolonizaciji je imel misijonar Franc Pirc. Po njem se še danes imenuje manjše mestece, Pierz v zvezni državi Minnesota. Pirc je s številnimi pismi in časopisnimi članki spodbudil množično naseljevanje slovenskih priseljencev na območju ob Velikih jezerih (Minnesota, Michigan).

Kdor je želel zapustiti domovino, je moral zaprositi za dovoljenje, ki je bilo izstavljeno v obliki pisnega dokumenta. Najpomembnejši tak dokument je bil potni list (po domače so mu rekli »pos«), ki je potniku omogočal prehode državnih meja. Za pridobitev potnega lista pri upravnem organu pa so ljudje potrebovali ustrezno priporočilo, ki so ga je praviloma napisali na županstvu ali župnik. Župnik je bil v tistih časih eden redkih pismenih ljudi v podeželskih krajih, bil pa je tudi odličen poznavalec svojih vernikov. Starejši sovaščan mi je povedal zgodbo neke domačinke, ki jo je osvajal sosedov fant. Bil je tako uspešen, da sta končala na seniku. Po tem »prestopku« si je dekle olajšala slabo vest pri spovedi. Kasneje, ko se je namenila v Ameriko, je prosila župnika, da ji napiše priporočilo. Ta jo je pri spovedi menda prepoznal, zato ji priporočila ni hotel napisati. Ko je mladenka potožila nesojenemu fantu, da ji gospod župnik noče napisati priporočila, ji je on jezno odvrnil: »O ti bena benasta, kaj si mu šla to povedat, saj naju ni nihče videl«.

Gospodarske razmere pa niso bile edini razlog za izseljevanje. Pomembne so bile tudi druge okoliščine, tako osebne kot družbene. Da bi preprečili drobljenje zemljišč po dedovanju, so v takratni Avstro-Ogrski sprejeli zakon, da posestvo podeduje najstarejši sin v družini. Ta pa zaradi revščine največkrat ni imel denarja za izplačilo deleža od kmetije sorojencem. Odhod na delo v tujino je bil neizbežen. Pogosto so bila razlog za odhod v Ameriko nesoglasja med zakoncema. Primerov, ko so mladi možje za zmeraj zapustili svoje družine v domovini, je bilo veliko. Spet drugi so si tam ustvarili nove družine in tako zapustili družino v domovini.

Nekateri fantje pa so pobegnili v Ameriko zaradi še nerojenega otroka, ki je bil spočet med npr. gruntarskim fantom in bajtarskim dekletom. To v tistih časih ni bilo sprejemljivo. Teta Anka, ki je sama služila v Predgradu, mi je povedala resnično zgodbo o hlapcu in dekli, ki sta delala na neki kmetiji v Predgradu. Dekla, ki je bila doma iz Blaževac, je težko hodila. Potem, ko sta s hlapcem spočela otroka, je on iz strahu pred posledicami pobegnil v Ameriko. Tam se je poročil z neko zelo pobožno žensko iz okolice Ribnice. Ker nista mogla imeti otrok, je ona »vrtala« v njega z vprašanji ali ji mogoče ne prikriva kakšen greh. Priznal ji je, da ima sina v Predgradu, ki da živi v revščini z invalidno mamo. Žena je zahtevala, da sina pripelje v Ameriko, da bi ga tako rešil revščine. To je tudi storil. Materi otroka se je trgalo srce, ko se je morala posloviti od sina, vendar je v želji da bi sinu omogočila spodobno življenje, pristala na njegov odhod. Po tem dogodku so se tudi v očetovem ameriškem zakonu začeli rojevati otroci. To zgodbo je domačinom v Blaževcih povedal nezakonski sin nesrečne matere, potem ko je pred nekaj desetletji obiskal njeno rojstno vas.

V članku »Zmanjkali so čez noč«, ki je bil objavljen v časopisu »Dve domovini« leta 1995, je avtorica Nives Sulič zapisala zgodbo, ki ji jo je povedala potomka Hodnikovih iz Sodevc (družina se je kasneje preselila v Stari trg), ki zdaj živi v Kaliforniji. Njena mama Marija (1897-?), ki se je leta 1923 izselila v Ameriko, ji je povedala naslednje: “V družini Hodnik je bilo pet otrok. Moja mama je pripovedovala, da so vsi spali v enem prostoru, skupaj s starši. Jurij, mamin brat, je šel prvi v Ameriko - saj veste, dežela neskončnih možnosti. Tja greš in denar raste na drevesih - tako so vsaj mislili. Moja mama mu je sledila leta 1923. Pisala mu je, naj mu pošlje karto, in tega ni povedala svoji mami. Mamin fant je namreč umrl v prvi vojni, tukaj pa je bilo zelo malo fantov. Ni hotela postati stara devica, to je imelo tukaj zelo slab prizvok. Želela se je poročiti in je zato na skrivaj pisala bratu. Takoj ji je poslal karto, takrat je bilo zelo lahko priti v ZDA. Mama je vzela s seboj na pot klobase za brata, toda na ladji ji je bilo tako slabo, da ni mogla jesti ladijske hrane. Tako je pojedla bratu vse klobase! Jurij je počakal sestro na Ellis Islandu. Takoj prvi dan ji je zažgal vsa oblačila, ki jih je prinesla s seboj. Misil je, da je prinesla kake bolhe, in ji je dal nove obleke. Vse je morala zamenjati.”

K izseljevanju so pripomogle tudi politične razmere pred prvo svetovno vojno. Veliko belokranjskih fantov se je pred prvo vojno želelo izogniti vojaški obveznosti tako, da so se izselili. Po podatkih v Belokranjskem glasniku je leta 1909 pri naboru manjkalo kar 76 % nabornih obveznikov iz Bele krajine, ker so odšli v Ameriko. Da bi omejili izseljevanje, je takratna avstro-ogrska vlada leta 1910 z zakonom prepovedala izdajo potnih listov tistim fantom, ki so bili starejši kot 18 let, pa še niso odslužili vojske. Že prej pa so sprejeli t.i. izseljevalni zakon, s katerim je bili strogo prepovedano nagovarjanje k izselitvi. V knjigi »Pot slovenskih izseljencev na tuje«, avtorja Marjana Drnovška (založba Mladika, 1991) sem našel zapis o Petru Bauer iz Gor. Radenc , ki ga je v Ljubljani aretiral mestni stražnik Niko Večerin. Arentiranca so izročili deželnemu sodišču. Mestni stražnik je moral za deželno sodišče napisati posebno poročilo. Ker mu pisanje ni šlo najbolj od rok, je njegovo poročilo slovnično popravil sam župan Ivan Hribar. Popravljeno poročilo se glasi: »Dne 23. aprila 1906 se je pripeljal z dolenjskim vlakom Peter Bauer, delavec, 1885 leta rojen v Gornjih Radenceh št. 7, pristojen v občino Radence, okr. gl. Črnomelj in hotel v Ameriko pobegniti, ne da bi bil zadostil naborni dolžnosti. Ko ga je podpisani vprašal, kam da gre, rekel je da gre k svojemu bratu na Koroško, a ni vedel povedati, kje da je brat. Pri njemu se je dobil v suknjiču zašit denar v znesku 400 K. Priznal je, da mu je brat poslal iz Amerike denar in da hoče k njemu iti v Ameriko.

V Ljubljani dne 23.4.1906; Nikolaj Večerin, mestni policijski nadstražnik

Priložena slika prikazuje nepregledno množico potnikov na krovu parnika, ki pluje v Ameriko. Slika je iz knjige »Pot slovenskih izseljencev na tuje«, avtorja Marjana Drnovška (založba Mladika, 1991).