Danica Badovinac: Slovenka, ki si je v Indoneziji ustvarila družino in službo

Danica Badovinac prihaja iz Metlike, a njen novi dom, daleč od doma, je že vrsto let Indonezija. Natančneje – otok Lombok. Kako je živeti v ognjenem obroču, s kakšnimi izzivi se na otoku srečuje pri vzgoji hčerke, kakšen pomen imata ekologija in kako živeti od turizma, mi je zaupala v tokratnem intervjuju.

Danica Badovinac zase pravi, da je multipraktik. Na Lomboku se je je prijel naziv "tropical mama". Ker živi na tropskem otoku, seveda, in ker pri svojem delu vedno poskrbi za svojo ekipo, je iznajdljiva, pozitivna in ima pogumno srce ter zdravo pamet. Opiše se kot ženska, ki je bila dovolj stara, da je šla v svet, in dovolj mlada, da za to še ni bilo prepozno.

V Indonezijo se je zaljubila že leta 2006, med prvim obiskom mini otočka Gili Trawangan. Leta 2013 se je tja tudi preselila, zadnjih 5 let pa je njen dom sosednji in precej večji otok Lombok. Danes tam živi s hčerko Amaio in možem Panco – Indonezijcem, s katerim vodita popotniško agencijo Runaway 42. Pomen tega imena vam zaupava v nadaljevanju. In to je njena zgodba …

Kaj vas je odneslo v Indonezijo in zakaj prav tja?

Za prvo ljubezen z Indonezijo je kriv moj prijatelj Marko. Ta me je povabil na počitnice na Gili Trawangan leta 2006. Ni predvidel, da se bom tam zaljubila. Pa ne v moškega, temveč v naravo, podvodno življenje, preprostost in sončne zahode ...

V Indoneziji ste si ustvarili tudi kariero in družino. Kako drugačno je življenje na jugovzhodu Azije?

Dom zame ni hiša, dom ustvarimo ljudje in ni vezan na lokacijo. Življenje zato tukaj ni nič drugačno kot v Sloveniji. Tuširam se kot doma, jem tudi, delam tudi. Razlika je edino, da je tukaj vse bolj sproščeno.

Prednost je, da je Indonezija nezorana njiva, na kateri res lahko počneš to, kar imaš rad, in nimaš službe le zato, ker moraš preživeti. Veliko je kulturoloških razlik, različnih religij in tradicije, zato sta bila prilagodljivost uma in sprejemanje moja prva domača naloga. Moj mož Panca je vrsto let živel na Finskem, zato me kot Evropejko razume. In razumevanje je tukaj ključno. Naučila sva se, da vera in kulturne razlike ne smejo stopiti med naju,temveč da si morava dovoliti dovolj prostora. Da je vsak od nas to, kar je, ne da bi to vplivalo na najin odnos ali osebnostno rast.

Indonezija je drugačna tudi v smislu okolja, kjer vzgajata svojo hčerko. Ste pri tem naleteli na kakšne izzive?

Izziv je bil že sam porod, saj je njihovo zdravstvo drugačno od našega. Vendar je bilo na koncu vse dobro in Amaia je prekrasna zdrava punca. Jaz pa sem se naučila bolj zaupati in delovati s tem, kar mi je na voljo.

Trenutno je Amaia stara tri leta in pol in za zdaj obiskuje Cambrige international school playground, za kar smo se odločili predvsem zaradi angleškega jezika, saj ta ni ne Pancin ne moj materni jezik. Šola ni poceni, a če ji želiva omogočiti več možnosti v prihodnje, pač iščeš rešitve v tej smeri.

Izziv za naju je tudi vzgajati otroka v multilingvističnem okolju. Oče govori indonezijsko, jaz metliško/slovensko, skupaj angleško in treba je biti vztrajen pri tem, da bo pozneje osvojila in ločila vse jezike. Multilingvistično okolje kaže tudi rezultate pri njeni hitri vključenosti v nova okolja, situacije in izzive. Otroci ne komplicirajo, temveč sledijo, tako da jih je treba zgolj pravilno usmeriti. Veliko se ukvarjam tudi s tem, da je ekološko osveščena in da bo v prihodnje to znanje lahko prenašala na svoje lokalne prijatelje.

V kakšnih kariernih vodah ste bili pred selitvijo iz Slovenije?

Pred odhodom sem se ukvarjala z organizacijo dogodkov na eni od marketinških agencij v Ljubljani. To je bilo krasno obdobje. Imela sem izvrstni mentorici Marjeto in Katjo, s katerima smo bile pionirke te dejavnosti v Sloveniji. Veliko sem potovala, delala za velike blagovne znamke in napletla ogromno prijateljstev in izkušenj. Pozneje sem organizacijo dogodkov preusmerila v organizacijo koncertov v Cvetličarni, kjer sem skrbela za marketinške dejavnosti. To obdobje je bilo še lepše, vendar tudi bolj naporno, saj je velikokrat trajalo pozno v noč.

Svojo energijo sem usmerjala tudi v prostovoljsko delo na NGO-področju v svojem domačem kraju – Metliki kot programski vodja KUD PLAC.A in MC METLIKA ter vrsto let kot predsednica in koreografinja plesnega društva Krokar. V KUD PLACU smo uspešno izvajali prireditev Teden Kulture na placu, ki je brezplačna in se osredotoča na približevanje različnih veščin, kultur in subkultur mladim iz naše regije. Ponosna sem, da prireditev še danes oživlja prelepo staro mestno jedro Metlike in da sta obe organizaciji še danes izjemno aktivni pod vodstvom novih mlajših generacij, ki zlivajo svoje sociološko-kulturološko videnje sveta obiskovalcem.

Organizacija dogodkov je moja poklicna ljubezen in deformacija hkrati. Ko se enkrat s tem ukvarjaš, ti zleze pod kožo in vedno iščeš inovativne pristope in drugačnost, da si trgu zanimiv.

Kako pogosto se vračate v Slovenijo? Ste tu obdržali kakšen posel, ki ga lahko opravljate na daljavo?

V Slovenijo se vračam vsako leto večkrat. Sem del produkcijske ekipe tolminskih festivalov in teh projektov organizatorka v meni ni želela izpustiti. Glasba je velik del mojega življenja in zato festivale organiziram z vso pripadnostjo in ljubeznijo do dela. Predvsem pa cenim ekipo, s katero delam. To je kot nek team building, pri katerem se vsi preselimo v Tolmin za en mesec ter poskrbimo za nepozabno izkušnjo obiskovalcev.

Pri Overjamu recimo sem od samega začetka in veseli me opazovati, kako festival raste in kako organizacija festivala niso samo oder, luč in zvok, temveč moraš biti pozoren na mnogo dejavnikov, da s festivalom rasteš in si žanrsko sprejemljiv tudi večji množici. Overjam ni samo reagge festival, temveč se čedalje bolj spreminja v družinski festival in postaja zanimiva destinacija za dopust, povezan z glasbo. Biti del tega je neprecenljiva izkušnja in hvaležna sem organizatorjem, da sem vsako leto del tega kolektiva.

Na kakšne odzive domačih in okolice ste naleteli ob selitvi?

Ko se odločiš za tak podvig, je predvsem pomembno, da si sam v glavi pripravljen na to, saj tega potem nihče ne more spremeniti. Mami je bilo težko, to vem, vendar sva obe vedeli naslednje: Če ne bo bolje, kot je doma, se vedno lahko vrnem! Za zdaj je bolje in zato sem še tukaj.

Katere so prednosti in slabše plati življenja na otoku?

Otoško življenje je drugačno. Na dosegu ni vedno vsega, kar si zaželiš. V Sloveniji stopiš do najboljšega soseda in že je vse pred nosom. Tu moraš včasih počakati ali potovati z več prevoznimi sredstvi, da si kupiš sir, čoln, avto, taksi, motor, in potem pot traja še nazaj.

Da ne govorim o pitni vodi, ki je na voljo le, če jo kupiš. Ali o redukciji elektrike, ki je del življenja in moraš misliti na to, da si prižgal vodno črpalko in napolnil rezervoar za vodo, drugače ne bo vode za tuširanje. Včasih se pošalimo, da ima Indonezija zato toliko otrok, ker se ljudje veliko ljubijo, saj v temi in brez elektrike tako ali tako ni drugega početi (smeh).

Življenje na otoku te nauči neke vrste preživetja, predvsem pa moraš veliko opazovati naravo, saj mnogo stvari lahko predvidiš in si tako olajšaš vsakodnevne aktivnosti.

Na Giliju sem se z leti začela počutiti omejeno. Otok je velik le 7 kilometrov in čeprav poznaš prazne lokacije, kjer je plaža samo zate, se hitro nasitiš vedno istega. To je bila dobra izkušnja za treniranje tolerantnosti, potrpežljivosti in samoiniciativnosti. Če v glavi nimaš razčiščeno, se hitro počutiš osamljenega, zato sem hvaležna za življenje in izkušnje od doma, ki so mi dovolile, da ohranim pozitivno naravnanost in zagon. Zdaj, ko sem na Lomboku, ki je malo večji od Slovenije, je veliko lažje. Ni več tega občutka, da si na otoku, in lažje se diha.

Pa prednosti in slabosti dela?

Glede dela je Indonezija ali pa sam Lombok izjemen. Ker je turistični otok, ki ga imenujejo novi Bali, je priložnosti nešteto. Predvsem pa je lep občutek, da si ti v centru, kjer se srečujejo ljudje z vsega sveta. To sem v Sloveniji takrat pogrešala. Danes vem, da je drugače, ker je zdaj tudi sam sprehod po Ljubljani podoben sprehodu po Lomboku – obiskujejo ju turisti z vsega sveta. Indonezija je tudi izjemno birokrativna država, a to moraš vzeti v zakup, ko se nekam preseliš. Treba je igrati po njihovih pravilih. Osebno pogosto vidim veliko priložnosti in pogosto se moram brzdati, da ne izgubljam osredotočenosti na projekte, v katere sem že vpletena.

Na otoku ste šli bolj v turistične vode. Ukvarjate se z vodenjem zasebnih tur po Baliju, Lomboku, Floresu in Gilijih. Kdo so vaši gostje?

Moji gostje so iz vsega sveta, 40 odstotkov je Slovencev, drugi pa prihajajo od vsepovsod. Zanimivo je to, da me gostje najdejo po priporočilu. Sem kot nek zasebni agent, ki jim je dosegljiv 24/7 in poskrbi, da je njihovo popotovanje varno in brezhibno.

Osredotočam se na zasebna in predvsem osebna potovanja, ker skušam ljudem izpolniti vse želje za počitnice brez skrbi, predvsem pa jim pomagati z drobnimi navodili, ki so zlata vredna, ko si daleč od doma. Ljudje niso številke in vsaka stranka mi je pomembna. Za njih si vzamem čas, jih osebno spoznam … Indonezijci so me naučili, da tu velja pravilo: "Come as a stranger – leave as a friend", torej Pridi kot neznanec – odidi kot prijatelj.

Ime agencije, ki jo vodiva z možem, je Runaway 42., ker gre za pobeg, 42 pa, ker je to število po knjigi Štoparski vodnik po galaksiji odgovor na vsa ultimativna vprašanja. In ko greš na potovanje nekam tako daleč, imaš vedno veliko vprašanj.

Nudite torej tudi prenočišča?

Trenutno delam izključno z zasebnimi butičnimi rezorti, ker sem velik podpornik majhnih in lokalnih podjetij. Podpiraj lokalno – da se bodo ljudje in skupnost lahko razvijali. Predvsem si želim, da gostje odnesejo zasebne izkušnje, pridobijo drugačen vpogled v kulturo in življenje, kot če potujejo z veliko skupino ali prebivajo v velikih hotelskih verigah. Vse nekako temelji na ohranjanju pristnosti, ki jo danes vsi iščemo.

Trenutno smo tudi v fazi gradnje rezorta DISINI na jugu Lomboka, na eni od najlepših plaž jugovzhodne Azije, imenovani SELONG BELANAK. Predvidoma ga bomo odprli v drugi polovici leta 2020.

Disini pomeni tukaj in to ime smo izbrali, ker želimo, da se ljudje ob prihodu odklopijo od vsega, kar jih spremlja vsak dan, in so 100-odstotno prisotni tukaj.

Pred dolgimi leti mi je prijatelj Viktor predlagal knjigo Michela Browna Proces prisotnosti, ki sem jo prinesla s seboj. Ob branju sem spoznala, kako pomembno se je soočiti z zavedanjem sedanjega trenutka. To je nekaj, s čimer se vsi nenehno srečujemo. Skrbi nas, kaj je bilo včeraj ali kako bo jutri – redko pa uživamo v tistem, kar je zdaj! Zato se nam je ime DISINI zdelo kot ime s pomembnim sporočilom – ko greš na dopust, izklopi in odklopi ter bodi povsem prisoten, tukaj in zdaj!

Organizirate tudi poroke? Se je pri vas poročil tudi kakšen slovenski par?

Poroke organiziram v sodelovanju z gospodom Markom, ki se bolj spozna na pravne formalnosti, da je poroka legalna. Najljubša poroka do zdaj pa je bila skrita poroka, ki sem jo organizirala za Antejo in Saša. Šlo je za zaroko in poroko, saj je Sašo želel, da se zaročita in poročita na isti dan. Poroko smo izpeljali brezhibno in Anteja do trenutka, ko je Sašo šel na kolena in jo zaprosil, ni posumila v nič. Bilo je izjemno romantično, pristno, predvsem pa čustveno za vse nas, za njiju pa je še danes en od najlepših dogodkov v življenju.

Kateri od omenjenih otokov je vam najljubši in kje preživite največ časa?

Lombok, Lombok in Lombok. Pet let sem že tukaj in vsak dan se lahko odpeljem na novo lokacijo, na novo neodkrito plažo ali na enega od 72 slapov, ki jih ponuja. Lahko grem na vulkan, občudujem riževa polja ali polja tobaka, lahko grem tudi pod vodo, saj je morski svet barvit in bogat. Vsak dan lahko jem drugačno hrano, saj Indonezija slovi po ulični kulinariki, ki oživi šele po šesti uri zvečer. Čez dan je tako ali tako prevroče, da bi veliko pojedel.

Kakšna je indonezijska kulinarika? Česa ne smemo izpustiti med obiskom?

Hrana je bogata, polna novih začimb in pekoča. Vse sicer temelji na rižu, najbolj priljubljena pa sta nasi goreng in mie goreng – popečen riž ali popečeni nudli. Osebno sem obsedena s tempejem – to so kuhana in fermentirana sojina zrna. Obožujem tudi kelor – moringa, ki je danes prepoznano kot superživilo, vege kari s kokosovim mlekom in es teller – narezano sadje, led in kokosovo mleko z malo grenadine – to je prava sladkorna bomba.

Na Lomboku je najbolj tipična jed sate – piščančji kebab ali ayam taliwang – piščanec na žaru s sladko sojino omako in medom. Ne smem izpustiti sambal, saj Lombok pomeni pekoče in je sambal – pekoča chili omaka – del skoraj vsake jedi.

Veliko uporabljajo tudi vodno špinačo, ki jo skupaj s česnom skuhajo in prelijejo s pekočim sambalom, reče pa se ji plecing. Tukaj se večinoma je z rokami, kar celotni izkušnji daje največji dotik, ko pa vse to zaliješ s svežo kokosovo vodo, zaživijo vse brbončice jezika.

Katere so top stvari, ki jih moramo doživeti v Indoneziji?

Ljudje, kulinarika, narava, potapljanje in vsaj en dan sončni zahod. Tudi biti moker od toplega tropskega dežja.

Kdaj je najboljši čas za obisk teh koncev? Katere so prednosti obiska med deževno dobo in kaj ta pravzaprav pomeni v smislu vremenskih razmer?

Vreme v Indoneziji je vedno sončno. Odkar sem tam, nisem imela dneva brez sonca. Tudi v času deževnega obdobja (december-januar-februar) temperature ne gredo pod 25 stopinj. Deževna doba pomeni dnevno kakšne 3 ure tropskega dežja. Količina vode, ki takrat pade, se s slovenskim dežjem ne more primerjati. V mestih so pogosto težave s poplavami, ker drenaža in odtoki niso dobro urejeni. Lombok ima sicer manj dežja kot Bali, Gili Trawangan pa je znan po svoji mikrolegi, kjer dežuje skupaj 30 dni na leto. Gili Air recimo ima veliko več dežja kot Trawangan, pa sta drug od drugega oddaljena par milj.

Vendar pa – dež naj ne vpliva na vaše počitnice. Indonezija je zanimiva vse leto. Ko je dež, pač počakaš, da mine, ker za vsakim dežjem posije sonce. Vse se tudi hitro posuši in čez 15 minut imaš že občutek, da je tako vroče, da bi lahko spet malo deževalo. In ja, za vsakim dežjem so po navadi tudi očarljivi barviti sončni zahodi, tako, da je tudi dež kdaj dobrodošel.

Glede na lego je ta rajski košček sveta precej izpostavljen tektoniki in drugim uničujočim izbruhom narave, tudi potresi so del vsakdana. Kako živite s tem? Vas je kakšen od takšnih pojavov že močno prestrašil ali oškodoval?

Potresi so, ko živiš v "ognjenem obroču", del vsakdana. Navadiš se nanje, predvsem pa je pomembno, da veš, kako se odzvati. Od zadnjega potresa, ki nas je prizadel 1. avgusta 2018, številne šole in druge institucije namenjajo procesu evakuacije izjemno pozornost.

Ob tem potresu je namreč ogromno ljudi umrlo, predvsem zaradi napačnega odziva in neznanja, kaj storiti. Škoda za otok je bila enormna. 400 tisoč ljudi je ostalo brez strehe nad glavo, več kot 300 šol je bilo zravnanih s tlemi. Ljudje so in še danes preživljajo travme. Država se je na škodo počasi odzvala in leto po tem se je stanje sicer normaliziralo, a na severu je še veliko dela. Največji problem pa je nastal, ker Lombok nima lastne industrije in večina ljudi živi od turizma. Tu je prišlo do ogromnega upada obiska turistov in to je ekonomijo otoka močno prizadelo, saj so mnogi poleg strehe nad glavo ostali še brez služb.

Ko se je to zgodilo, sem bila v Sloveniji. Iskreno priznam, da nisem želela preveč spremljati, koliko škode je nastalo. Prizadeti so bili kraji, kjer sem živela sama. 15 tisoč kilometrov stran sem lahko zgolj zbirala denar ter ga pošiljala Panci, da je pomagal organizirati pomoč. Svet je slišal in veliko pomoči je prišlo, po svoji vrnitvi pa sem dva tedna samo jokala. Gledati porušene stavbe in nemočne ljudi pusti v srcu temno sled.

Tudi glede na to, da je vaš partner Indonezijec, imate jasen vpogled v kulturo. Katere navade, ki ste jih prinesli iz Slovenije, so najbolj nenavadne njemu in katere indonezijske vsakič znova začudijo vas?

Mene vedno znova začudi njihovo umirjeno sproščanje. Pri nas bi temu rekli lenoba, vendar je to zgolj prvi vtis. Indonezijci imajo izjemno moč nadzora nad umom in srcem. In čutiti mir v srcu, ko cel dan čepiš ali se sproščaš, je izjemna sposobnost uma. Oni ne silijo v odločitve, temveč pustijo, da pridejo do njih, ko so mirni.

Redko se odzovejo na prvo žogo, temveč si raje vzamejo čas za premislek in dober odziv, s katerim nikogar ne bodo užalili. Navdihuje me tudi njihova kultura prijaznega ogovarjanja sogovornika in nenehnega nadzora temperamenta. Govorijo namreč izjemno tiho.

Moj mož Panca pravi, da ga najbolj čudi naša kultura glasnega zapiranja vrat in zelo glasnega govorjenja. Najbrž je bila to potrditev hipoteze, da se nasprotja privlačijo in sva se zato ujela (smeh).

Kaj pa jezik? Komunicirate v angleščini ali ste usvojili tudi lokalno govorico?

Jezik sem usvojila, ne sicer na nivoju, kot si ga želim; trenutno zgolj pogovorno, vendar se ne morem več izgubiti. Nivo jezika, ki si ga želim usvojiti, je še pred mano, a dan ima trenutno premalo ur za to. Malo me pri tem "ovira" tudi to, da večina ljudi govori pogovorno angleščino in potem potreba po perfektni indonezijščini še čaka v nekem kotu, da pride na vrsto. Vem pa, da je to naloga, ki jo moram izpolniti v prihodnje, če nameravam tukaj ostati in živeti.

Imate nekje v prihodnosti Slovenijo še v mislih kot deželo, kjer bi spet živeli?

Seveda. Ko bodo zime bolj mile (smeh).

Ekologija je ena od tem, ki do velikega dela prebivalstva jugovzhodne Azije še ni prišla. Kateri so največji izzivi ozaveščanja o pomembnosti ločevanja in pravilnega ravnanja z odpadki, ki jih tudi glede na turizem po nekaterih delih Indonezije že zgolj zaradi obiskovalcev ni malo?

Vsako spremembo je treba začeti uveljavljati na začetku. Predvsem v mladih generacijah, saj je spreminjati navade starejših izjemno težko. Mlado drevo bo zraslo hitreje, če mu spremeniš lokacijo, kot starejše. Indonezija bo tukaj morala prehoditi še dolgo pot, vendar se globalna ozaveščenost že dogaja in ne želim biti kritična. Spremembi je treba dati prostor in čas. Na Lomboku se je v zadnjih dveh letih na tem področju naredilo ogromno.

Jaz delam veliko v organizaciji Bank Sampah NTB Mandiri, kjer se ukvarjajo z recikliranjem suhih plastičnih proizvodov. Všeč mi je, da je sistem postavljen tako, da vsaka skupnost lahko iz tega nekaj zasluži in si s tem olajša življenje. Vodja projekta Aisyah pa je prekrasna! Njena aktivnost je neizmerljiva in zasluži si ogromno pozornosti za delo, ki ga ustvarja. Svoje znanje o ekologiji nesebično deli s celim otokom in mnogim omogoča boljše življenje skozi izdelavo recikliranih izdelkov.

Tudi guverner otoka je v letošnjem letu temu namenil ogromno pozornosti in končno dela na tem, da bo Lombok plastic free do leta 2023. Aisyah zdaj poskuša ustvariti reciklirne centre, ki bi po sistemu copy paste lahko poskrbeli za vse regije otoka. Tukaj ne bi šlo samo za ločevanje odpadkov na organske in anorganske, temveč je cilj centrov narediti cel reciklirni krog, ki bo brez smeti (izdelava bioplina, organskega komposta, izdelkov iz nepovratnega stekla, ustvarjanje farm itd.).

Vpliv Kitajske in kupna moč plastike sta največji problem. Umazanost okolja zaradi sušnega obdobja (pesek, veter, slaba infrastruktura) pa samo pripomore k dodatnemu povijanju izdelkov v plastiko, kar žal ni dobro.

Potres je tukaj za prebivalce naredil tudi en korak naprej – oziroma nazaj. Ljudje so začeli spet graditi iz lesa, uporabljati bolj ekološke materiale. Reka v Mataramu je letos dvakrat manj umazana kot kdajkoli prej. Morje pa žal zaradi tokov in deževne dobe spet in spet prinese nove tone in tone plavajočih smeti. Vendar ljudje začenjajo uvidevati, da so oni tisti, ki morajo spremeniti svoje plastične navade. Skozi leto potekajo čistilne akcije po plažah, kjer je cilj predvsem vključevati šole, mlade in lokalce. Vedno rada pomagam in se jih redno udeležujem. Včasih je odziv slabši, včasih boljši, vendar je enostavno treba vztrajati!

Sodelovali ste tudi pri gradnji eko šole in veliko delate z lokalno mladino, na kateri stoji prihodnost dežele. Kako dojemljivi so za takšne (in druge) problematike ter pomen izobraževanja?

Z Aisyho delava na projektu Lombok International Eco Connection, kjer je cilj zgraditi 12 eko šol – vrtcev ali osnovnih šol, ki v svoj program vključujejo ekologijo, učenje tujega jezika, vrtnarjenje, recikliranje ... Cilj ni le izobraževati mladino, temveč tudi celotno skupnost, v kateri se šole nahajajo. Jaz sem prevzela skrb za šolo na jugu Lomboka in trenutno smo uspešno prenovili prostor. Prej je bil velik 4-krat 7 metrov za 50 otrok, danes pa je to 12-krat 7 metrov velika šola s straniščem in igriščem iz recikliranih materialov.

Šolo so nam pomagali zgraditi prijatelji in stranke naše agencije, za kar smo jim neizmerno hvaležni. Vendar gradnja ni konec procesa in pravi proces se začenja šele zdaj, ko bomo morali nenehno nadzirati, da šole ustrezno ločujejo smeti in sledijo programu, ki smo si ga zamislili. Prav tukaj pride v ospredje ta International Connection, saj želimo povabiti prostovoljce iz vsega sveta, da nam pri tem pomagajo.

Na mednarodni šoli organiziram tudi obiske in predstavitve zanimivih ljudi in njihovih poklicev, da otrokom razširimo obzorja o kariernih možnostih. Pri nas je tako gostovalo že veliko Slovencev. Na primer Robert Kranjec, Andrej Težak – Tešky in Tomaž Turk …

Ste tudi del start-upa Coconesia, sredstva zanj pa boste iskali na priljubljeni platformi za množično financiranje Kickstarter. Povejte mi več o projektu.

Projekt se je rodil prav zaradi potresa in pomanjkanja služb lokalcev v dejavnostih, ki niso povezane s turizmom. Lombok je otok kokosovih palm. Govorimo o hektarjih in hektarjih tega drevesa življenja. Kokos je drevo, ki ti daje zavetje, hrano in te uči biti močan, ne da bi se upogibal po vetru. In ko splezaš na vrh, ne misli, da si dosegel vse, saj je bistvo v kokosu. Da odpreš kokos, se moraš namučiti, in da bi prišel do srži, moraš biti vztrajen in še enkrat vztrajen. A ko je enkrat odprt, ne boš več ne žejen, ne lačen. Prispodoba tega drevesa v vsakodnevnem življenju je izjemno poučna in motivacijska.

S prijateljico – Poljakinjo Marto sva se domislili, da narediva projekt Coconesia.id. Njegov cilj je združiti vse izdelke iz kokosa in kokosovega lesa pod eno streho. Glavni cilj pa je zgraditi družbeni center, ki bi povezal vse pridelovalce kokosovih izdelkov na enem mestu. Projekt želimo umestiti kot novo turistično točko severnega Lomboka, predela, ki je bil najbolj prizadet s potresom, in zgraditi proizvodno delavnico za deviško kokosovo olje.

Ženske, ki pridelujejo deviško kokosovo olje, bodo svoje znanje tako lahko prenašale iz generacije v generacijo, turisti bodo kokosovo olje lahko sami izdelali ali pa se sprehodili skozi plantažo kokosov in spoznali celoten proces uporabe tega drevesa. Cilj je torej omogočiti nova delovna mesta, prenesti tradicionalna znanja obdelave in povečati enakopravnost žensk kot delovno sposobnih. Sredi oktobra greva na Kickstarter in upam, da nam uspe najti veliko podpornikov.

Kaj so vam dala potovanja oziroma življenje daleč od doma, česar se doma ne bi tako hitro naučili ali zavedli?

Potovanja te naredijo bogatejšega, pravi pregovor! Bolj sem spoznala sebe, svoje omejitve, strahove in se naučila, kako jih premagati. Obogatila sem dosedanje znanje z osebno izkušnjo spoznavanja in sprejemanja kultur, tradicij in drugačnih vrednot. Pridobila sem nova prijateljstva in poglobila dosedanje odnose z družino in prijatelji doma. Naučila sem se bolj zaupati, tako ljudem okrog sebe, kot tudi lastni intuiciji. Tega mi nihče ne more ukrasti in to vedno lahko delim z drugimi skozi zgodbe.

Zdaj veliko bolj cenim naravne dobrine, kot je voda ali recimo elektrika, predvsem pa cenim ljudi – vsakega kot posameznika. Ko potuješ, se zaveš, kaj pomeni milijone ljudi – sploh v Aziji – in kako vsak od nas nosi svojo zgodbo, skrbi, poglede … Zato močno cenim to, kar mi je dala Slovenija, da odnesem s seboj. Šele ko si daleč, začneš resnično ceniti tisto, kar ni blizu dotiku, in vsakemu, ki mi nameni svoj čas, vrnem najmanj enako ali več. Samo tako srce ostaja srčno!

Predvsem pa so mi potovanja prinesla nove oči. Ker prava pot odkrivanja ni iskanje novih destinacij, temveč nov pogled na stvari, situacije in obzorja.

Danici in njeni indonezijski zgodbi lahko sledite na spletni strani Runaway42, Instagram profilih: @danicaba1, @runaway42 in @disini_lombok, o projektu Coconesia, ki ga boste kmalu lahko podprli na Kickstarterju, pa več lahko preberete TU.