Franc Godina - France, 2. del - zabavljač
Mesto brez gasilcev, pleh muzike in Pustnega društva ni mesto, ali pa je mesto z napako. Seveda ima Črnomelj vse to, saj si ne more privoščiti, da bi bil mesto z napako. Tudi v Pustnem društvu je pustil svoj pečat France Godina.
Kako pomembno je bilo njegovo sodelovanje v pustnem društvu, se je pokazalo že letos, saj je slovesni pokop pusta zaradi korona virusa klavrno propadel oziroma se je odvijal v zelo okrnjeni obliki. Procesije čez Črnomelj so sicer bile, a vse zaman, virus je vseeno neusmiljeno posegel v družbeno življenje Črnomaljcev.
Da se nismo Črnomaljci primerno poslovili od pusta, se kaže tudi še v času po pandemiji, ko je ves čas neko nestabilno vreme. Vse se je zmešalo in še nič ne kaže na kakšno poletje. So rekli stari Črnomaljci:'' To, da nismo Pusta primerno pokopali, nas bo še jako štrafalo.'' (beseda JAKO je lepša in bolj domača beseda Čnomaljcev, ki pomeni nekako toliko kot beseda FULL. Jaz bom raje uporabljal besedo JAKO, kar predlagam tudi vam)
France je bil pri organizaciji in izvedbi procesij vedno prisoten z dušo in telesom. Vedno je korakal z zastavo na čelu procesije. Se je pa čudil, kako ga Črnomaljci vedno takoj prepoznajo, pa čeprav je preoblečen in nosi masko. Je pa France malo šepal na eno nogo. Njegovo šepanje je bilo prav karakteristično in zelo simpatično. Če si ga že na daleč zagledal, si vedel, da je to France. Če je kdo drug kaj šepal, je bila takoj pripomba: ''šepaš kot France.
''Pusta se je dolga leta ''čuvalo'' v mali sobici, takoj na desno v gostilni Pri Rojcu. V sobici je bilo nagneteno vse. Truga s Pustom, mizica s Štefanom špricerja, saj se manj ni splačalo nositi, ker ga je potem takoj zmanjkalo. V sobici so bili še člani, ki so Pusta čuvali in celo diaprojektor za projeciranje 8 mm-skega filma. Da ne bi bilo pomote. Niso se vrteli kakšni dokumentarni, izobraževalni ali pa akcijski filmi, ki bi bili kakorkoli povezani s Pustom, ampak izključno porno filmi. Takrat še ni bilo sto televizijskih programov s porno vsebinami, da bi si to lahko ogledal doma. Takrat se je take filme gledalo skupinsko, kar je imelo veliko prednosti. Ni bilo treba prevoda, ker so starejši poznavalci tovrstne tematike glasno komentirali določene kadre. Takšne široke izobrazbe na področju kinematografije ni bil deležen niti Marcel Štefančič, ki je sicer pomemben filmski komentator in kritik. Do filmov je bilo zelo težko priti. V glavnem so jih ''švercali'' iz Nemčije kakšni Črnomaljski šoferji kamionov. Ker so bili takrat filmi še redki in težko dostopni, je bilo zanimanje za predstave ogromno. V sobico in v prostor pred njo se je nabilo veliko ''čuvajev mrtvega Pusta.'' Poskusite si zamisliti, kakšne vse modrosti so stresali naši vrli Črnomaljci ob pitju špricarjev in gledanju filmov.
Za gledanje filmov je bilo treba kupiti karto. V karti si kot danes v vavčerju poleg prenočišča in zajtrka, dobil še špricar in seveda ogled filma. Karte je seveda prodajal in kontroliral, da ni prišlo do nepravilnosti, sam France Godina. Pri njemu ni bilo pardona. Če je ocenil, da je kakšen film posebej dolg, daljši kot je bilo normalno, ali pa da je bolj napet, je ugasnil projektor, vse čuvaje Pusta nagnal ven iz sobice in tisti, ki so želeli film gledati naprej, so morali ponovno dokupiti karto. Seveda je tudi ta karta vsebovala tudi obvezen špricar.
Kot sem že povedal, je France vse delal s srcem in brez kakršnega koli plačila. Je pa sem ter tja naredil tudi izjemo in kdaj pa kdaj za kakšno uslugo tudi zahteval plačilo. Sicer ne v obliki tolarjev ali Eurov , ampak v obliki špricerjev. Izredno dobro je namreč oponašal zavijanje gasilske sirene. Če ga ne bi videl in slišal, bi rekel, da je to prava gasilska sirena. No za tuljenje gasilske sirene je vedno zahteval plačilo. Pri trugi od pusta je bil sposoben tuliti tudi celo minuto, pač odvisno od naročila. Vse je delal brezplačno, samo svojo sireno je vključil za špricar ali dva, odvisno od zahtevane dolžine tuljenja. Velikokrat je bilo njegovo oponašanje znak, da je zmanjkalo špricerjev in, da je nekdo na vrsti, da da za rundo.
Kot sem že omenil se je France zelo čudil, da so ga na čelu pustne povorke vsako leto takoj prepoznali. Nekdo mu je pojasnil, da je to zato, ker je vedno enako oblečen in ima vedno enako masko. V izogib temu se je France podal naslednje leto v novo investicijo. Dal si je izdelat novo obleko in masko, v prepričanju, da ga sedaj ne bo nihče prepoznal. Ko so ga zaradi njegove značilne hoje kljub temu prepoznali, se je temu zelo čudil, saj je vendar imel oblečen na novo sešit in vsem nepoznan kostum in nataknjeno novo masko. Je pa vse to sprejemal z ogromno mero dobre volje in iz tega sam naredil anekdoto. Tudi iz svoje telesne hibe, šepaste hoje, se je znal redno pozabavati.
Čeprav je bil doma v Farovški gasi. K maši ni hodil. Je pa bil po srcu pravi katoličan z vsemi vrednotami, ki jih negujejo katoličani. Je pa vse opravil v obliki spovedi pri župniku v pisarni ob kakšnem kozarčku vina. Je pa ogromno Z pomagal tudi župnikom pri organizaciji procesij, čuval je cerkev in farovž, ko je bil župnik odsoten. Na Farovški gasi je velikokrat delal tudi red. Če je kdo hotel tam parkirati, ga je vedno usmeril na določen prostor, kjer ne bi motil kakega domačina iz ulice, ki potem morda ne bi mogel k svoji hiši pripeljat drv, ali pa kakšnega ustreljenega srnjaka. Nihče mu ni ušel. Če je srečal kakšni učenki , ju je obvezno vprašal, če sta oni dve tudi gasilki, saj mu je bilo samoumevno, da je vsak človek gasilec.
Ni pa bil France samo ljubitelj špricarjev in gasilske kave, ampak je bil tudi pravi gurman. Dobro je vedel kaj je dobra hrana. Ni mu bilo treba Mischelinovih zvezdic, da bi mu povedali, kje dobro kuhajo. Ko smo se študentarija, tako kot že milijonkrat prej zbrali Na Štalci, smo ravno naleteli, ko je pri sosednji mizi padla stava. France je namreč ravno zmazal dve porciji čevapčičev. Na Štalci je bila takrat namreč odlična kuhinja s še boljšo kuharico. Ko so gostje sosednje mize komentirali, kako lahko France zmaže dve tako obilni porciji čevapčičev na enkrat, je France na hitro odreagiral, da če mu plačajo liter vina, lahko takoj poje še petdeset palačink. Seveda morajo plačati tudi palačinke. Kuharica je začela peči palačinke, France pa jih je eno za drugo pospravil. Bil je celo hitrejši od kuharice. Z vsako palačinko se je zamudil le toliko, da jo je posipal s sladkorjem, Petdeset palačink, noben problem. Da je še malo podkuril vzdušje, je predlagal, da mu v slaščičarni nasproti cerkve plačajo še dve kremšniti.
Je pa baje rad to vajo ponovil tudi na morju v kampu. Vsako leto je namreč odšel na dopust v Selce, kjer je imela firma BELT svoje prikolice. Sem sem hodil na morje tudi jaz s svojo družino. Ko se je v kampu pojavil France, se je kamp tresel od smeha. Če je naključno v istem terminu dopustovala tudi družina njegove sestrične Elke s svojim možem ravnateljem črnomaljske glasbene šole in odličnim harmonikašem Silvestrom Mihelčičem, jih je France seveda obvezno obiskal. Sledil je totalni žur na katerem se je zabaval cel kamp. Silvester je igral na harmoniko, ravnateljica črnomaljske gimnazije profesorica Elka pa je pekla palačinke, da je baje kar teklo od nje. Verjetno kakšnih petdeset za Franceta, potem pa še za ostale.
Francetovo življenje je bilo polno. Vsi smo ga poznali, bil je prisoten povsod, zato je bilo v nekem trenutku prav čudno, ker ga kar naenkrat ni bilo več videt. Zvedeli smo, da ga je bolezen načela in prikovala na dom. V času bolezni je najbolj pogrešal srečanje in druženje z ljudmi. Pogrešali smo ga tudi mi na cesti in v kakšni gostilni. Ni bilo več gasilske kave, pa tudi sirene ne.
So pa mu gasilci za rojstni dan pripravili izjemno lepo presenečenje. Ko so gasilci dobili novo vozilo za reševanje z višjih objektov so z njim pripeljali do Francetove hiše in presenetili Franca z obiskom kar na domu . So pa pred obiskom Francetu domači rekli, da gredo gasilci na delovno akcijo in če gre on tudi. Takoj je bi za, se oblekel v delovno uniformo in jih oblečen v njej čakal na terasi . Pred ovinkom so gasilci vključili sireno, ki ga je pognala navzgor. Sirena je zavijala do hiše. France se je vkrcal v avtomobil s katerim so ga potem popeljali po beli krajini in obiskali nekaj gasilskih društev. Res lepo od gasilcev.
Francetov pogreb je bil prav veličasten. Z vsemi gasilskimi častmi. Kot, ko je umrl Tito. Torej takega pogreba še ni bilo v Črnomlju. Banovec Matevž mu je na frajtonarico zaigral eno Slakovo. Lojzeta Slaka je imel France še posebej rad in je imel vse njegove plošče. Gasilska sirena pa je označila začetek spomina na gasilsko legendo Črnomlja. Na pogreb so prišli gasilci mnogih društev iz Hrvaške. Ko so domači gasilci, ki so imeli v rokah organizacijo pogreba, apelirali na njih, da naj ne hodijo in naj si ne delajo poti, so dobili odgovor, da če jih lahko pride samo še več.
France je prav gotovo nekje od zgoraj s svojim budnim gasilskim očesom vse to nadziral in spremljal in v znak odobravanja vključil svojo gasilsko sireno.
V kolikor ste spregledali katerega od prejšnjih zapisov jih najdete tukaj:
Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti
Jure Majerle - Majstr Jure; Prvi del - Dirkač
Jure Majerle - Majstr Jure; Drugi del - Umetnik
Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll
Zadnji blogi
Poglejte tudi
