Furmani so furali
Furmanstvo je bilo svoje dni imeniten poklic. Zamislite si icne konje, vprežene v težki parizar, pa hijo od gostilne do gostilne, kjer strežejo brhke kelnarce. To je bilo tako imenitno delo, da so o furmanih in furmanstvu ter fejst kelnarcah celo pesmi zlagali.
Furmani so imeli svoje poznane gostilne, kjer so dobili večerjo in prenočišče in če ni bilo drugače, tudi kaj mladega v posteljo. Natančno so vedeli, kje morajo pripreči še kakšnega konja. Za to priprego so bile od dežele točno določene tarife.
Na Kranjskem je priprežnina za enega konja na razdalji ene milje znašala 64 krajcarjev in pol in nič več in nič manj.
V Metliki se je kar nekaj ljudi preživljalo s furmanstvom. Med njimi je bil zlasti poznan Pakar. Starejši ljudje so vedeli povedati, da je imel tako navajene konje, da je lahko mirno zaspal na vozu. Konji pa so se mu ustavljali vedno in natanko pri vsaki gostilni ob poti in čakali. Če jim je dal kaj jesti so vedeli, da ga kmalu ne bo, ker ima "opravek" v gostilni. Če pa niso dobili ničesar, je to pomenilo, da na vozu spi in morajo naprej do naslednje gostilne.
Za tega Pakarja so trdili, da je ob nekem popivanju prodal za dva litra vina stolček v nebesih z izgovorom, da bo pač stal ali pa sedel na tleh. Ne vem sicer, če ni to le hudobno natolcevanje, vendar pa je bil ob njegovem imenu v mrliški matični knjigi neki zaznamek, napisan v latinščini, ki bi dal slutiti, da se je nekaj takšnega res moralo zgoditi. Pravili so, da ko je Pakar umrl, so ga sicer pokopali z duhovnikom Bil pa je obred sila kratek in da zanj, kljub prošnjam, niso nikoli hoteli brati maše. Tako resno so vzeli zadevo v roke metliški gospodje fajmoštri. Gotovo se jim je za malo zdelo, da je Pakar prodal kos nebeškega pohištva za tako nizko ceno, ko bi morda oni iztržili več. Kdo ve!
Največji hlevi v Metliki so bili seveda grajski hlevi na Majerju in pa poštni hlevi na stari pošti (pri trgovini Klemen).
Metlika je bila povezana s poštnimi kočijami z Novim mestom in Karlovcem, pa tudi s Črnomljem.
To so bili, vsaj gledano z našega časa, imenitni in romantični časi. Zamislite si, potovanje od Metlike do Ljubljane je trajalo najmanj dva dni, običajno pa več. Vmes je bilo treba kje prenočevati, jesti in piti.
Druščina, ki se je slučajno znašla v poštni kočiji, pa je od dolgega časa vendar morala nekaj početi. Tu so se sklepala prijateljstva in tudi ljubezni. Tu je bilo spogledovanja in drezanja, posebno med mladimi ženami ostarelih mož in avantur željnimi, nadobudnimi mladeniči.
Tako je čas mirno mineval, dokler niso prišle vesti o gradnji železnice, najprej do Novega mesta, nato pa od Novega mesta do Bubnjarc. Od Bubnjarc do Karlovca pa je morala železnico zgraditi Madžarska, ki ji je pripadala Hrvaška v tisti črno-žolti avstro-ogrski monarhiji.
Če ste zamudili prejšnje odlomke, jih najdete tukaj:
Če nam lučka ne gori, nam pa mesec sveti
Črna smrt - 300 let od zadnje epidemije kuge v Metliki
Odlomki so objavljeni vsako nedeljo ob 10. uri dopoldne.
Zadnji blogi
Poglejte tudi
