Hiša Planinske rože Rezke

Ne, to ni hiška Janka in Metke, to je kočevarska hiša na Planini, v kateri je bivala edina Planinska roža kakor jo je poimenoval gozdar Franci Janež.

Pogled v notranjost skozi majhna okna zakrivajo polkna z čudovitimi izrezljanimi srčki. Hiša kot iz pravljice, rože v koritih, za katere lepo skrbi novi lastnik Tomaž. To ni pravljica, ampak življenjska zgodba samotarke Rezke Žnidaršič.

Leta 1898 se je v Golobinjeku v številno družino rodila še Rezka, in to v tistem času, ko so si v teh krajih ob večerih svetili s posebej narezanimi oblanci.
Njene starše, očeta iz Suhe krajine in mater Belokranjko je v te kraje naselil grof Auersperg, ker je potreboval gozdne delavce.

Pri delu so otroci pomagali staršem, tudi mala Rezka je sadila smreke in pomagala v gozdu. Kot piše Rosa Mohar, je bil kos kruha, ki ga je prislužila tenak in še tega velikokrat ni bilo.
V osnovno šolo
je iz Golobinjeka hodila v Koprivnik.
Ko v gozdovih ni bilo več dovolj dela, je odšla v Ameriko, vendar se je po nekaj letih vrnila v objem roških gozdov na Planino pod Mirno goro, kjer si je kupila hišico in v njej bivala skupaj z mamo.

Tu je v slogi živela s Kočevarji, dokler le-ti med vojno niso zapustili Planine. Sama je ostala zvesta vasici do svoje smrti leta 1988.

Bila je globoko verna, redno je hodila k maši, bila je mežnarca in vsa leta skrbela za cerkev sv. Elije na Planini. Dolga leta je nosila pošto iz Rodin na Planino in v sosednje vasi in od leta 1956 do 1986 je opravljala delo prave poštarce.

Poleg slovenščine je obvladala še angleški in kočevarski jezik. Bila je pogumna, ničesar je ni bilo strah. Med drugo svetovno vojno je pomagala partizanom in jim ob povratku od maše iz Semiča nosila potrebščine in obvestila. Še tako slabo vreme ni preprečilo njene poti.

Na stara leta je še vedno sama obdelovala njivico, skrbno zbirala suhljad, ki jo je povezano v butare zlagala ob hiši. Pri 89-tih letih si je še občasno naložila koš drv na hrbet.

Veliko ljudi jo je poznalo ali vsaj slišalo zanjo. Tisti, ki so jo spoznali so jo vzljubili.
Povezana je bila z gozdarji, kateri imajo samo lepe spomine nanjo. Posebej pa gozdar Janež Franc, ki pri omembi kraja Planina, vedno najprej pove kaj o Rezki.
Njena vztrajnost in ljubezen sta podaljšali življenje tej znameniti roški vasici in
cerkvici.

Janež pripoveduje:
»V hiši je bila črna kuhinja, v kotu zložene "burkle", kar šest jih je imela različnih velikosti , za vsak lonec svoje.
Nekoč je na kurišče pristavila lonec s kokošjo, sama pa je odšla po delu. Ko se je vrnila v hišo, kokoši ni bilo nikjer, v loncu je ostala samo juha. Potožila se je Franciju, da ji je nekdo odnesel kokoš. Sam je takoj ugotovil, kdo ji je snedel meso. Njene tri muce seveda. »

Skromna Rezka počiva poleg svoje mame in njej tako ljube cerkvice v domači planinski zemlji.