In memoriam moji mami

Z veliko žalostjo v srcu pišem, da je za vedno odšla ena najtesnejših sodelavk spletne Preloke: ena njenih najbolj zvestih in kritičnih bralk in ena najboljših pričevalk o življenju v naših krajih v preteklosti in odlična pripovedovalka zgodb ... – moja mama.

S svojim smislom za pripovedovanje, s svojim pripovedovalskim žarom in briljantnim spominom ter ljubeznijo do domačega kraja je botrovala marsikateremu prispevku na tej spletni strani. Veliko njenih pričevanj je že objavljenih, veliko pa jih še čaka na objavo, kajti ...

Kajti ko smo zdaj po njeni smrti končno smeli odpreti njen predal (prej nam je to strogo prepovedala!), smo odkrili, da je v dolgih zimskih večerih pisala in napisala avtobiografski roman. Na drobno popisan je debel zvezek velikega formata in v njem njena življenjska pot.

Njeni spomini so dragoceni tudi zato, ker se v njegovi osebni življenjski zgodbi v marsičem zrcali življenje ljudi na Preloki in v naših krajih na sploh.

Marija Starešinič, rojena Novak (po domače Županova) je veliko pripovedovala o svojih starših, ki so jo vzgojili v poštenega, pokončnega človeka. Njen oče je od vseh svojih sedmih otrok, čim so znali brati, zahteval, da se naučijo na pamet Aškerčevo balado Mejnik – o tem, kako pomembna vrednota je poštenost. Od jih je zahteval, da se v šoli pridno učijo, a vedno dodajal, da mu je najbolj pomembna ocena iz vedenja: kdor ne bo imel v spričevalu iz vedenja petice, naj mu ne hodi domov!

Iz njenih pripovedovanj in spominov veliko vemo o njenem šolanju, o naši šoli in njenih učiteljih. Pa o živahnem utripu pri nas pred 2. sv. vojno, ko je tu vse kipelo od življenja in je bila v ta utrip močno vpeta tudi sama. Ko je imela Preloka tako rekoč svoje stalno gledališče, ko so obudili našo folklorno dediščino, ko je ta utrip leta 1940 prišel posnet Božidar Jakac za svoj znameniti dokumentarec Bela krajina. Ali pa o tem, kako so na Preloki uglasbili pesem njenega najljubšega pesnika Simona Gregorčiča "Tri lipe". Teh dogodkov se je vedno spominjala z velikim ponosom in – veliko nostalgijo.

Pa potem o težkem času 2. sv. vojne: bratu v internaciji na Rabu in potem v partizanih, o drugem bratu, ki je kot dijak škofijske gimnazije, torej tako rekoč še otrok, končal v kočevskih breznih, o tretjem bratu, ki je, obupan, takoj po vojni emigriral v Kanado ... Pa o tem, kako pogumno in pokončno je sama krmarila skozi ta kaotični vojni čas. Dalje o tem, kako je junija leta 1944 spremljala svojega očeta Stanka Novaka na ustanovni zbor Rdečega križa Slovenije, ki je bil v Gradcu in kjer je bil njen oče izvoljen v glavni odbor te organizacije ...

Kot mnogim drugim Preločanom in Preločankam tudi njej življenje ni prizanašalo niti po vojni. Takrat, ko sta si z našim očetom ustvarjala svoj dom in družino in je bilo treba živeti, preživeti in izšolati svoje štiri otroke – samo z zemljo in od zemlje.
V šole sta nas poslala, kot se je reklo, "za lažjim in boljšim kruhom", a hkrati z zavestjo, da bosta zato na stara leta ostala doma sama. In potem je pred osmimi leti za vedno odšel še oče.

Z bolečino je opazovala, kako se je v zadnjih desetletjih tiho in nezadržno praznila tudi naša vas. In je ugotavljala, iz katerih hiš se zjutraj ne kadi več, katere imajo samo še dva, potem samo še enega in nazadnje nobenega prebivalca. Droben žarek upanja ji je posvetil ob prizadevanjih Preločanov doma in po svetu, da bi revitalizirali našo šolo, a potem se je utrnil, ugasnil še ta žarek. Kakor se v mamini življenjski zgodbi zrcali zgodba cele Preloke, se tudi zgodba naše šole – nekoč zgodba o uspehu – najbrž ne bo in ne more končati nič drugače.

Mamin roman s trdimi platnicami je torej letos popisal svoj 96. list in se je končal. Ostajajo pa sporočila in obveze za nas in zame. In ostane zahvala za vsa njena pričevanja, ki smo jih lahko vnesli tudi na to spletno stran. In če te zgodbe zdaj na poseben način živijo dalje, kako ne bi živela duh in volja, ki sta jim bila priča in sta jih soustvarjala!?