Na vsebino

Josip Doltar – sin grajske dekle, ki je postal črnomaljski župan

Gradac, 22. 3. 1858-Črnomelj, 15. 4. 1930

Danes mineva 165 let od rojstva Josipa Doltarja, belokranjskega veljaka, ki je s podjetnostjo in politično spretnostjo zaznamoval razvoj Črnomlja in spreminjal njegovo podobo. Na dan je prišlo še nekaj podrobnosti o njegovem vznemirljivem življenju.

Josip se je rodil v kajžarski družini očeta Jožefa Doltarja in matere Margarete Schweiger, v hiški ob Lahinji, na drugem bregu grajskega okljuka, ob cesti proti Metliki, kjer je danes naslov Gradac 119. Osnovne šole ni obiskoval kot drugi gradaški otroci v Podzemlju, ampak v Črnomlju, kjer si je kasneje ustvaril družino in se uveljavil. Njegovi predniki so v Gradac prišli iz semiškega konca. Gradaška livarna, ki je delovala v času njegovega otroštva in mladosti (in danes o njej ni več sledu), je domačinom zagotavljala delo in zaslužek, kar je gotovo prispevalo, da so Doltarji l. 1880 zbrali dovolj denarja za najem grajskega (kasneje Flekovega) mlina v Črnomlju. Od tam je šel Josip desetletje pozneje na svoje: ob rečnem okljuku ob tedanji glavni cesti proti Kočevju je imel svoj mlin in parno žago. Tam je snoval svoje projekte, se kot vdovec vnovič poročil in z družino živel do smrti l. 1930. Mlinska kolesa so že davno obstala, Doltarjev slap na Dobličici pa je ostal in so ga nedavno obnovili.

NOVA ODKRITJA O JOSIPOVEM ŽIVLJENJU

Življenje svojega prednika sem podrobno opisala v knjigi Josip Doltar in Črnomelj. Po njenem izidu l. 2021 sem naletela na nekaj novih in zanimivih podatkov.

V tipkopisu iz l. 1941 z naslovom Domoznanska snov Bele krajine, ki ga je uredil Drago Vončina, sem našla zapis Marije Kočevar, da je Doltar gradil šolo v Petrovi vasi. Morda mu je prav ta posel, ki ga je uspešno izpeljal l. 1887, odprl pot, da je bil naslednje leto na javnem razpisu izbran za gradbinca meščanske šole v Črnomlju.

Posebej dragoceno je odkritje biografskega listka o Doltarju z zabeležko muzealca Jožeta Dularja, ki se je ohranil v Belokranjskem muzeju v Metliki (za kopijo se zahvaljujem Andreji Brancelj Bednaršek in Leonu Gregoriču). Iz zapisa zvemo, da je Doltarjeva mati Marjeta služila v krupskem gradu, kjer je kurila peči. Grad Krupa je bil takrat središče uprave za vso Belo krajino, danes pa o njem pričajo le še arhivski dokumenti, saj so ga med drugo svetovno vojno porušili partizani. O Doltarjevi nepismeni materi smo pred tem vedeli le, da je bila grajska dekla, napačno pa sklepali, da v gradaškem gradu. Dular si je sicer za Doltarja pribeležil kot mlinarja, župana, posestnika in trgovca iz Črnomlja, ki je bil l. 1914, tik pred odprtjem belokranjske proge, v delegaciji, ki je na Dunaj nesla zahvalno spomenico.

Poleg podatka o šoli v Petrovi vasi (ki še stoji, a je predelana v zasebno hišo) in Dularjevega biografskega listka pa se je nekaj mesecev po izidu knjige našla še ena Doltarjeva fotografija (pred tem smo vedeli za eno portretno in dve skupinski), žal v zelo slabem stanju in skoraj povsem zbledela. V domačem arhivu jo je odkrila njegova vnukinja Olga Bahor, roj. Stariha. Iz oblačil sklepamo, da je nastala l. 1917 na Dunaju, ko je bil Doltar v poklonitveni delegaciji dežele Kranjske pri novem cesarju Karlu. Fotografija s cesarjem, ki jo je hranila njegova vdova, je bila uničena med drugo svetovno vojno. Pri raziskovanju sem jo uspela najti v Nadškofijski arhiv v Ljubljani in je objavljena v knjigi (ki je še naprodaj v Muzejski zbirki Črnomelj in TIC Črnomelj, dobi se jo tudi v knjižnicah).

ČRNOMALJČAN IN NJEGOVA DEDIŠČINA

Doltar se je sicer v mestnem življenju najprej izpostavil l. 1887, ko je postal občinski odbornik, ravno v času dogovarjanja o izgradnji prvega belokranjskega vodovoda. Tega leta se je tudi sam lotil gradbenih poslov. Bil je med prvimi člani črnomaljske obrtne zadruge. L. 1896 je odšel v Ameriko, v železarsko-jeklarsko središče Joliet. Po vrnitvi je širil posle, trgoval z lesom in se vnovič aktiviral v mestni politiki. Med letoma 1912 in 1918 je bil črnomaljski župan. Bil je zraven pri gradnji velikega mostu nad sotočjem Lahinje in Dobličice, ki so ga odprli 12. avgusta 1912 (danes hodimo po nadomestnem, zgrajenem l. 1950, saj so prvotnega razstrelili partizani), pri lobiranju za železniško traso belokranjske proge čez Črnomelj, pri njeni gradnji in odprtju spomladi 1914 (vlak danes vozi s približno takšno hitrostjo kot v Doltarjevih časih in že dolgo ne opravlja več vloge modernega prevoznega sredstva), po padcu v politično nemilost v prvi Jugoslaviji (ker je kot avstrijakant ostal naklonjen dunajski kroni) pa se je lotil svojega največjega projekta: izgradnje livarne, ob robu svoje posesti ob cesti proti Svibniku, na temelju katere je v drugi Jugoslaviji zrasla velika železolivarska industrija. V času moje mladosti je zaposlovala na tisoče ljudi, tranzicijo pa je preživel le majhen del, ki je le bleda senca nekdanje proizvodnje. V tej livarni sta poleg Josipa Doltarja, mojega prastarega očeta, delala tudi moj stari oče Ivan Senica in oče Ilija Todorovski.

Za sodobnike je morda najbolj prepoznavna Doltarjeva dediščina stavba meščanske šole, zgrajene med letoma 1888 in 1890, ki je poleg gradu, nekdanje posojilnice in župne cerkve najbolj izstopajoča stavba v mestnem jedru.

Iz dveh Doltarjevih zakonov – s Katarino Schweiger in Katarino Kure – je živih še pet njegovih vnukov (Joško in Danilo Kure, Katja Doltar Kocuvan, Dare Radelj in Danica Todorovski), številno potomstvo živi po vseh koncih Slovenije in tudi na tujem.

Fotografija 1: Josip Doltar (1858–1930). Prvič objavljena fotografija je verjetno nastala med prvo svetovno vojno, l. 1917, ko se je Doltar na Dunaju v delegaciji dežele Kranjske poklonil novemu vladarju, cesarju Karlu. Fotografija iz arhiva Olge Bahor, roj. Stariha.

Fotografija 2: Gradnja velikega mostu v Črnomlju, ki so ga v navzočnosti več tisoč ljudi slovesno odprli avgusta 1912. Po ustnem izročili naj bi bil eden od mož na gradbišču Josip Doltar. Fotografija iz arhiva Olge Bahor, roj. Stariha.

Fotografija 3: Doltar je poleg meščanske šole v Črnomlju gradil tudi šolo v Petrovi vasi. Zapis Marije Kočevar se je ohranil v tipkopisu Domoznanska snov Bele krajine, ki ga je uredil Drago Vončina. Dokument iz l. 1941 je dostopen na Dlib.si.

Avtor: Ilinka Todorovski

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj