Jurič Bosec - dober kosec

Ta Jurič Bosec sicer ni bil Metličan, vendar je bilo njegovo bivanje na tej zemeljski krogli še kako povezano z Metličani, zato menim, da je vreden opisa.

Jurič Bosec je bil doma iz Rosalnic in se je pisal Vraničar. Bil je iz delavne kmečke družine, vendar je bil ta Jurič črna ovca v svoji družini, zaradi tega se ga je družina nekako sramovala.

Naučil se je igrati violino, hodil od ohceti na ohcet, od gostilne do gostilne in igral gostom v zabavo, sebi za zaslužek. Metličani pa ne bi bili Metličani,ko se ne bi iz tega ubogega Juriča, če so le mogli, norčevali.

Zgodilo se je v Makarjevi gostilni, da so si Fux Gustel, Škof Jože in še kdo, zaželeli Juričeve muzike. Potrebovali pa so tudi nekoga, da bi se zabavali na njegov račun.

Poslali so po Juriča. Prišel je in jim igral. Pa so ga začeli izzivati, češ, da igra same pobožne, same klerikalske in da ni sposoben igrati Sokolskega marša. Jurič pa hud in je izjavil, da je sposoben »izjegrat sokolski marš od začetka do konca«.

Stavili so za liter vina. Jurič je začel igrati in kot pravi muzikant, ki uživa ob svoji glasbi, je kar mižal od ugodja. Na to so čakali metliški gospodje. Škof se je potihem splazil Juriču za hrbet in pod lok nastavil košček slanine. Violina je utihnila, kot bi odrezal. Jurič pa ni bil toliko neumen, da ne bi vedel, kaj se je zgodilo.Preklel je Metličanom rojstvo in grob in odšel jezen spat na Pečaričev pod v Čurilih, kjer je pogosto bivakiral. Drugi dan je bil spet v Metliki in igral v gostilni pri Gerbcu.

Mislil je Jurič Bosec, da se v Ameriki dolarji pobirajo po tleh. Nekako je zbral denar, malo od sorodnikov, ki mu niso branili poti v Ameriko, malo od znancev in možakar je preplul Veliko lužo in prišel v Ameriko. Dolarjev pa nikjer. Preklatil se je vse do San Francisca. Tu pa je prišel navskriž s policijo, ki ga je na državne stroške poslala domov v Rosalnice.

O tej njegovi avanturi je Engelbert Gangl spisal celo pesmico:

Od Treh far odneslo
te je silno morje,
do Kalifornije,
do San Franciska .
Se za ljubi kruhek
tam drugače zemlja orje,
tam drugačna tebi frula piska.

Zgodilo se je, da mu je naročil Jerina, naj mu pri »Starem pildu« pokosi deteljo. Jurič je bil takoj zato. Jerinka mu je dala s seboj dopoldansko malico in kosilo. Jurič je odšel in najprej pomalical, nato še pojužinal, se vlegel v senco in si eno odspal. Nato je pokosil nekaj kvadratnih metrov tiste detelje, se naveličal in odšel domov. Pa je poslal Jerina popoldne vajenca, naj razkoplje redi, da bi se detelja hitreje posušila. Vajenec je prišel, videl in se vrnil ter mojstru Jerini povedal, kaj je videl.

Čez štirinajst dni sta Jerina in Bosec trčila skupaj in Bosec se je opravičil: "Ivan, ne mi zamerit, tako me je zvilo v trebuhu, da sem moral takoj v posteljo, pa nisem mogel pokositi tvoje detelje."

Jurič Bosec je hodil po vaseh in strigel ter bril dedce in fante. Bil je polovico cenejši kot drugi in je vedno po malem zaslužil. Svoje frizersko orodje je imel lepo shranjeno v posebnem kovčku. Zgodilo pa se je leta 1944, ko so Nemci zažgali Pečaričev pod v Čurilih, pa je tudi Juriču zgorelo orodje. To je Juriča tako močno prizadelo, da je tako potožil: "Lahko Pečariču, on ima denar, on si bo že postavil nov pod. A kaj bom jaz, ki mi je zgorelo vse orodje. Jaz sem popolnoma uničen, meni ni več za izhajat."

Jurič Bosec je umrl kmalu po končani drugi svetovni vojni, toda njegov spomin je še živ.