Jurjevo in mitološka podoba Zelenega Jurija
Jurjevo – praznik pomladi, kot ga slavim v Beli krajini ni domač le nam, temveč je poznan v mnogih kulturah. Lik nosi v Beli krajini in širši okolici sicer ime Zeleni Jurij, vendar pa, ko se poglobimo v zgodbo, odkrijemo, da je lik poznan po vsej slovanski Evropi pod imeni Zeleni Jurij, Zeleni Juraj, Šentjurij, Jarilo ali Jarylo, Vyrej, Vesnik itd. Praznik jurjevega pa najdemo tudi pod imeni Đurđevdan, Ederlezi, Hidderlez itd. Če se v raziskovanje poglobimo še bolj, odkrijemo, da se osnovne značilnosti lika: njegov videz, kaj dela, kakšna je njegova funkcija, kdaj se pojavlja idr. ujemajo z mnogimi mitološkimi liki na področju Evrope, Azije, Male Azije in Indijskega podkontinenta. Opravka imamo torej z likom, katerega zgodba na osnovni ravni predstavlja večno borbo med dobrim in zlim, kakor bomo videli v nadaljevanju.
Vsem poznana značilnost Zelenega Jurija je, da prinaša pomlad. Ko pride v deželo vse ozeleni, posevki vzklijejo iz zemlje, začenja se novo življenje. Ob tem se je potrebno vprašati od kod prihaja in kam gre. Jurij je v zgodbah namreč nenehno v gibanju ''došal je došal, Zeleni Jurij'', ''Je še le prišel v deželo'', ''Ko gre svet Jur čez polje''. To gibanje lahko enačimo tudi z časovnim gibanjem, saj Jurij prihaja ravno v času konca zime in pričetka pomladi. Prisoten pa ni le v pomladnem letnem času. Jurjevske kolednice in obredna pesem črnomaljskega Jurjevega obreda nam nazorno pokažejo njegovo vlogo v različnih letnih časih.
Zeleni Jurij prihaja k nam v deželo, oziroma v vse dežele kjer poznajo to šego, spomladi. Ljudska dediščina, pesmi, izreki, pregovori, tudi materialni artefakti nam daje odgovore na vprašanj od kod prihaja, kaj tukaj dela in tudi kam odhaja. Toda pričeti je potrebno na začetku zgodbe. Zgodba se odvija v toku enega leta, od zime, preko pomladi do jeseni. Zatrdimo lahko, da je razdelitev sveta (še posebej mitološkega) na dobro in slabo polovico, totalno družbeno dejstvo, torej univerzalno dejstvo, ki velja v vseh družbah tega sveta. Zgoraj dobro, spodaj zlo, velikokrat v sredini neodvisen prostor, kjer potekajo boji med dobrim in zlem, vice. Slovani so si mitološki svet, kot je izpričano v različnih virih, velikokrat predstavljali v podobi drevesa. V gornjem, suhem, dobrem svetu, ki je bila v krošnji drevesa je vladal bog Perun. Njegovo nasprotje, bog Veles, je živel v vlažnem in temnem svetu, spodaj pod koreninami drevesa, v vodi. Ob novem letu, ki je bilo datumsko v različnih krajih in prostorih različno določeno, se bogu Perunu rodi sin, Božič. Besedo božič, lahko v nekaterih jezikih razumemo tudi kot pomanjševalnico besede bog, torej mali, mladi bog - božič. Mladega boga, ki je v našem primeru Jurij, koledniki kmalu odpeljejo v spodnji svet, v temni svet boga Velesa. Ko mali bog odraste, spozna, da svet v katerem je živel do tedaj ni njegov svet. Odpravi se na dolgo pot, da prispe v našo deželo. Odide in hodi prek krvavega morja, prek ravnih polj. Jurij torej prihaja v deželo in s seboj nosi pomlad. Prišel je ''Iza loga zelenoga, izza morja krvavoga, po grdem putu, po debelem grudlju''. V eni pesmi je zapisano, da kakor hodi čez deželo, tako vse za njim zeleni ''kamorkol on stopi, se kopičijo snopi, kamorkol le trene, klasje v cvet odene''. Letni čas, kadar pride je torej pomlad, ko narava oživi ''donesel je, donesel pedenj dolgo travico, laket dolgo mladico''. Ta del njegove poti je za naš kulturni prostor najbolj znan po obredju Zelenega Jurija in pastirskih jurjevskih obhodih od hiše do hiše.
''Sveti Šent-Juri potrka na duri,
maj eno hlačo zeleno, jeno rudečo.
Je še le prišel v deželo je ga že vse veselo:
tičice v grmovji, kukovica v bukovji.
Rumene rožice lepo cveto, se svetega Šent-Jurjea veselo''.
Kukovica v bukovji nam nakaže nadaljevanje božanske zgodbe. Mladi bog pride do drevesa, na katerem ''sve su kite oklenile, samo jedna ne. Ona nije oklenila, kaj zelena ni. Na toj kiti sva gospoda i gospon Bog. To drevo je torej svetovno drevo sveto drevo. Drevo na katerem je sam bog Perun. Pesem pripoveduje, da so vse veje ozelenele, samo ena ne. Ozelenele veje nakazujejo na to, da so se že vsa dekleta omožila. Na suhi veji je edina neporočena. Zapletu zgodbe sledimo v nadaljevanju pesmi.
''Mlada nevesta po gradu šeče,
po gradu šeče, deverke budi.
Dever ne verek kako brajenek,
stante se gore mlade snašice,
pak nadielite nas djevojčice,
nas djevojčice zelena Jura!
Sve su djevojčice zamuž otišle,
Samo ostala Mara djevojka.
Mara ima zlatnu jabuku.
Puno gospode za jabuku drže,
Komu jabuka, temu djevojka,
Juri jabuka, Juri djevojka''.
Iz pesmi je torej razvidno, da je neomožena nevesta Mara, z jabolko v rokah pričakuje moža. Veliko ženinov se poteguje za jabolko, vendar ga Mara pokloni Juriju in to je znak, da sta zaročena. Jabolko je bilo namreč še do konca 19. stoletja tudi pri nas simbol ljubezni. Darovanje jabolka je pomenilo pristanek na poroko. Jabolko, ki ga je imela v rokah Mara je bilo zlato. Zlato pa je pripadalo le najvišjim družbenim razredom in pa predvsem bogovom. Tudi to je znak, da je Mara hčer boga. Poročita se torej sin in hčer boga. Božanska poroka je višek vsega, je simbol bogastva in plodnosti, ne zemlji je to čas, ko zori žito, katero je bilo za Slovane kot poljedelce življenjskega pomena. To je torej čas veselja in blagostanja, poletni čas. Če do božanske poroke ne bi prišlo, tudi klasje ne bi rodilo in bi bilo preživetje dolge zime vprašljivo. Po veselem in plodnem poletju pride jesen, ko narava odvrže liste, narava umira in nastopi zima. V tem času tudi Jurij nadaljuje svojo pot, pot v deželo mrtvih. Spomnimo se namreč, dolgih zimskih noči, vse je mokro in hladno, prav tako kot tudi spodnji svet boga Velesa.
Letni cikel se je torej zaključil. Ob koncu vsega pa pride zopet novo leto, na novo leto se rodi mladi bog. Celotna zgodba se iz leta v leto ponovi, narava oživi, rodi in odmre ter ponovno oživi.
Literatura:
- Vitomir Belaj: Hod kroz godinu
- Niko Kuret: Praznično leto Slovencev
- Slovenski etnološki leksikon
- France Marolt: Tri obredja iz Bele krajine