Kako je s tem jadralnim letenjem?

Gledam po hangarju in kaj vidim? Sama stara letala, edino Matjažev Storm je skoraj nov. Kako je sedaj s tem? Nič, vzdrževanje v letalstvu je takšno, da je letalo vedno kot novo ali pa še boljše. Nič ni prepuščeno naključju. Vsak delček ima svojo dobo trajanja in na koncu ima še letalo časovno omejitev do kdaj je lahko v uporabi. Tako vzdrževanje omogoča, da sploh ni problem leteti s 30 let starimi letali, saj so kot nova. Če bi imeli avtomobili takšno vzdrževanje, bi trajali sto let.

Dobro pa pustimo sedaj to. Kako se sploh leti? Enostavno, mogoče še bolj kot voziti se z avtom. Nič ti ni napoti in v zraku si prost kot ptič. Edini faktor, ki te omejuje je višina. To pa zna biti problem, ko je je premalo. Takrat te malo stiska še posebno, če ni v bližini primernega travnika za pristanek.

Kako je sedaj s tem letenjem? Letalo porineš na začetek steze. Sledi predpoletni pregled in vpis poleta v knjižico letenja. Natakneš si padalo, ki je v jadralnem letalu obvezno in se zavlečeš v kabino. Pripneš se s pasovi na sedež in že si pripravljen za polet. Sledi pripenjanje vlečne vrvi na letalo in po napenjanju te vrvi daš znak kolegu na krilu, da dvigne krilo, pilotu spredaj pa po radiu rečeš, da si pripravljen. Oni spredaj reče:« Ta pa ta, poletanje« Vse skupaj se odvija hitro in malo ropotanja po tleh in že si v zraku.

Paziš, da je vlečna vrv ves čas napeta in slediš tistemu spredaj kot opica. Navadno nabiraš višino v šolskem krogu nad letališčem, ali pa te šleper potegne takoj proti hribom, kjer je navadno termika. Do dogovorjene višine te potegne šleper in na tej višini pomaha s krili, kar je znak, da moraš odpeti vlečno vrv. Puf, naredi in si prost. Vlečno letalo zavije strmo dol v levo, ti pa obrneš v desno. Birokratom spodaj še sporočiš, da si odpel, oni pa zapišejo čas odklopa. Potem se začne uživanje. Če si v dviganju ni problema, drugače pa poiščeš dviganje in po naučenem postopku centriraš in se dvigneš do baze oblakov. To pa je interesantno. Ko si na tleh se ti zdijo oblaki razmetani po nebu brez nekega reda. Ko pa priletiš z letalom do baze oblakov, so vsi spodaj pošlihtani, kot da jih je kdo porezal na isto višino. Če je teh oblakov dovolj se voziš od enega do drugega, saj pomeni oblak, da je pod njim dviganje.

Letalo ima kar nekaj inštrumentov. Najbolj pomembni so višinomer, variometer, ki ti kaže ali se dvigaš ali padaš in brzinomer. Potem je še nekaj drugih in jasno radijska postaja, ki je tvoja vez z onimi na tleh. Sploh ni komplicirano saj inštrumente občasno ošvrkneš s pogledom in to je to. Na šipi spredaj imaš nalepljeno kratko vrvico, ki mora biti poravnana z vzdolžno osjo letala. Pomeni pa, da so vse sile na letalo pravilno poravnane. Tudi na inštrumente ni potrebno ne vem koliko strmeti. Enostavno gledaš horizont, ki je iz višine črta na obzorju. Če ta miruje je vse kot je treba. Če pa je ozračje razgibano te takrat premetava in ruka in vse je tako, kot bi se vozil z avtom po zorani njivi. Letalo te hoče na vsak način prevrniti, ti pa počenjaš ravno to, da mu tega ne pustiš.

Pogled, kaj je spodaj je poseben užitek. Vse je poravnano in vse se ti zdi, da tako mora biti. Ničesar ni preveč, vsega je ravno prav. Potem pa ta zelena barva. Spodaj sploh ne opazim, da je gozd temno zelen in da je trava lepe svetlozelene barve. Samo v lupingu, ko drviš proti zemlji s dvesto na uro je trava bolj zelena kot sicer. Najbrž adrenalin naredi svoje. Vasi in mesta so pa poglavje zase. Vse se zdi urejeno in skladno. Tega pogleda se ne naveličaš nikoli. Zadnje čase ne letim več, toda spomini so živi kot, da je bilo včeraj.