Odkar imajo pri Grabrijanovih v okolici Adlešičev osle, so se napadi medveda in volka na njihovo drobnico bistveno zmanjšali. Osel je nezahtevna, nežna, inteligentna žival, izjemno zaščitniška do drugih »članov družine«.

Prizor, ki se pokaže na enem od pašnikov v okolici Adlešičev, je vse prej kot vsakdanji. Na trop ovac v senci pod drevesno krošnjo pazi – dveletna oslica. »Ves čas jih spremlja. Ko ovce ležijo, navadno na sredi med njimi stoji in jih budno pazi,« pripoveduje Boris Grabrijan, sicer direktor Krajinskega parka Kolpa.

Kmetija Grabrijanovih trenutno šteje 250 ovc štirih pasem, največ je jezersko-solčavske pasme in seveda belokranjske pramenke. Pasejo jih na več lokacijah v okolici Adlešičev. Večinoma jih redijo za meso, zadnji dve leti se ukvarjajo tudi s predelavo mleka. Celo leto, tudi pozimi, ovce pasejo zunaj, kot tudi vse ostale živali, od govedi do prašičev. »Imeti živali zunaj je seveda zahtevnejše kot imeti jih pod streho, toda take živali so bistveno bolj zdrave,« doda Grabrijan.

Oslice prisilile volka, da se je umaknil

Pred leti je v francoski kmetijski reviji La France Agricole prebral, da osli uspešno branijo ovce pred volkovi. Izključno s tem namenom je leta 1999 nabavil prvi par oslov. Takrat so imeli Grabrijanovi sicer težave predvsem z medvedom. »Pomagalo je. Medvedu je bilo dovolj, da je srečeval osle. Ko je prestopil ograjo in videl osle, se je enostavno obrnil in odšel. Očitno se mu je zdelo enostavneje najti kaj drugega kot pa riniti k ovcam. No, pozneje se je pojavila težava z volkom, kjer pa so se osli res izkazali.«

Nastopilo je sicer kar nekaj škod, preden so zadevo z osli izpeljali, kot je treba. Leta 2007 jim je volk pokončal 45 živali, leta 2015 spet petnajst ali šestnajst. Lani pa so imeli prvič škodo zaradi šakala. »Ko sem sprožil mehanizem zaradi škod po volku, sem v osmih dneh dobil odločbo za odstrel volka. Postavili smo tri preže, lovci so vsako noč varovali in opazovali, a pokoli so se nadaljevali, dokler se niso osli uigrali in obrambo izvedli sami. Lovec, ki je bil dežuren, je zadevo opazoval z nočnim daljnogledom in videl, kako so se oslice, ki so imele tedaj mladiče, približale ovcam in se razporedile v obliki podkve, šle proti volku in ga prisilile, da se je umaknil. Zadeva pri nas za zdaj deluje.«

A najpomembnejše varovanje živali, ki se pasejo zunaj, je še vedno njihovo redno obiskovanje, dodaja Grabrijan. Tudi klateških psov ni v bližini, odkar imajo osle. Jim pa veliko škode na živalih, zlasti takoj po kotitvi, povzročajo krokarji. »Krokar vedno opazuje. Zna oceniti, katera žival bo kotila. In jo čaka. Dela nam resne težave pri načrtovanju kotitev.«

Najboljše čuvajke so oslice z mladiči

Pred leti so imeli Grabrijanovi osla, ki se je izjemno bojeval za svoj trop ovac. »Nikomur, razen meni in sinu, ni dovolil dotikati se niti mrtvih živali. Zmeraj mi je pokazal ranjene živali, ki so se zavlekle v kakšno grmovje. Ko je nekoč prišel škodo ocenit cenilec iz Novega mesta, ga osel ni spustil do mrtve živali. Moral sem priti na pašnik, da je lahko ocenil škodo. Saj ni vsak osel takšen, a ta je bil. Doživel je 28 let.«

Trenutno redijo pri Grabrijanovih 25 istrskih oslov, a vsi seveda ne čuvajo ovc. Najboljše čuvajke so sicer oslice z mladiči, ki so posledično zelo zaščitniške do »svojega« tropa. Nekateri rejci se sicer pritožujejo, da jim osli celo pobijajo jagnjeta. »Tega pri nas nismo doživeli. Poznam pa primer rejca s Primorske, ki je 50 oslov nabavil v Makedoniji, kjer so bili cenejši in tudi precej manjši od istrskih. Pa mu jih je volk v mesecu dni poklal vse. Velikost osla je prav gotovo pomembna, pa najbrž tudi značaj. Za naše razmere je istrski osel očitno prava stvar.«

Osli so nezahtevne, izjemno inteligentne in nežne živali, pripoveduje Grabrijan. »Kar koli mu daš iz roke, zelo previdno vzame. Če bi le malo sena prinesel sem, bo za vse prostor. Zelo si pomagajo. Če bi skušal vzeti enega od njih, se bodo vsi spravili name. Ne bodo mi ničesar storili, ampak mi bodo skušali to fizično preprečiti. Živijo tesno družinsko življenje. Tudi samičke imajo ves čas na očeh svoja žrebeta.«

Brez sistematičnega dela bo z osli konec

Z enim od primorskih rejcev istrskih oslov sta pred leti skušala narediti prve korake k ustanovitvi rejske organizacije in rejskega programa, da bi se sistematično ukvarjali s selekcijo, odbiro, izmenjavo samcev. A Grabrijan priznava, da ima premalo časa, da bi lahko resno pristopil k zadevi, na drugi strani pa tudi država ni pokazala nikakršnega zanimanja. »Ko smo sredi 90. let enako začeli z belokranjsko pramenko, je bil odziv države, češ da je pa to res pomembno, to je naš ponos in podobno. Podobno sem želel doseči pri istrskem oslu. A razmišljanje države je bilo, češ istrski osel je pa itak hrvaška zadeva. Toda to so čiste neumnosti.«

Nasprotno so se hrvaški rejci v Istri dobro organizirali, redno prirejajo razstave, subvencija za rejo istrskih oslov je primerljiva z našo za lipicanca, pravi Grabrijan. »Nam bodo osli izumrli zaradi parjenja v sorodstvu. A brez sistematičnega dela jih ne moremo zaščititi,« še dodaja.