Na vsebino

Križevo - ko živina ne sme na pašo pred sončnim vzhodom

Veselje pastirjev.
Veselje pastirjev.

Danes je križevo, star pastirski praznik - ko živina ne sme na pašo pred sončnim vzhodom.

Katoliška cerkev danes, 26. maja, obhaja praznik Gospodovega vnebohoda, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo. Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov. Cerkev ga je obhajala že v 3. ali 4. stoletju, gotovo pa ima ozadje še v predkrščanski dobi.

Ta dan naj bi pomenil pričetek paše, čeprav so pasti navadno pričeli že veliko prej (vsaj za Jurjevo). Šege belokranjskih pastirjev na Križevo je že v 19. stoletju prvi opisal študent Janko Barle (1869-1941), pozneje tajnik zagrebške nadškofije, sicer pa izjemen botanik, etnolog in zgodovinar, ki je otroštvo preživel v Podzemlju v Beli krajini, kjer je bil njegov oče dolgo časa učitelj. Natančne informacije o navadah pa mu je kot gimnazijcu posredoval Matija Totter iz Gribelj, ki je pozneje, ker mu ni bilo dano, da bi se tudi sam šolal, emigriral v Ameriko. Nekatere šege so še vedno v žive ali pa so malce prirejene.

Pastirji so se križevega, ki je bil najpomembnejši, ne pa edini pastirski praznik, vedno veselili, saj je bil to eden redkih dni, ko so se zagotovo do sitega najedli in včasih tudi napili. Že na predvečer praznika so pripravili drva, jajca, mast, okrak (kračo), slanino, mladi sir (skuta), boljši kruh, krožnik, ponev in tudi pribor. Vse za pojedino na pašniku. Predvečer pred križevim je bil tudi zadnji dan, ko so še pokali z biči in trobili z rogovi - da bi odgnali coprnice. To so počeli vse od Jurjevega. Običaj so pri nas najdlje ohranili v Tribučah, kjer so ga izvajali še po prvi svetovni vojni, piše Ivan Šašelj.

Zjutraj je bil na vrsti najprej "maščevalni obred", ki so ga izvedli pastirji, ki so bili morda v sporu s pastirji v soseščini. Že nekaj dni pred križevim so pozorno poslušali, kje bodo slišali kukavico, in ko so našli brezo, na kateri je kukala, je moral eden izmed njih skrivaj trikrat obkrožiti drevo in odluščiti del lubja. Pastirji so nato vzeli tri "mučke" kot klopotce - postarana neužitna jajca imenujemo v Beli krajini, dodali nekaj drobtinic kruha ter vse to z lubjem vred še pred sončnim vzhodom zakopali na poti, po kateri sosednji pastirji običajno ženejo na pašo. Tem naj bi potem zaradi tega uroka živina vse leto bezljala!

Potem so sedli k ognju in pripravili zajtrk. Vsako jajce so na obeh straneh preluknjali in ga izpihali na krožnik, kot to počnemo za pisanje pisanic. Jajca so nato stepli in vlili v ponev z razbeljeno mastjo, da so spekli slastno cvrtje. Vse to so naredili še pred sončnim vzhodom - ko so se jim na paši pridružili tudi njihovi mlajši bratje in sestre, ki so prignali drobnico in krave - te na križevo ne smejo biti na paši pred sončnim vzhodom, saj jih bodo sicer coprnice molzle celo leto!

Nato so odšli starejši pastirji k maši, mlajši pa so pasli živino. Popoldne pa se je začela prava pojedina, ko so navadno "pekli šnite" - ocvrte kruhove rezine. Vsak pastir je moral imeti s sabo svinjski okrak (kračo), kruha in vina. Pastirji, ki tega niso imeli doma, so to dobili od večjih gospodarjev, ki so se jim oddolžili s kakšno drugo uslugo. Že zjutraj so poleg kurišča zapičili ošiljeno brezovo steblo, ki so jo skoraj do golega oklestili, na njej so pustili le štrclje, na katere so nataknili izpihane jajčne lupine, da se je daleč naokoli videlo, koliko jajc so ta dan pojedli! Ker je bila živina ta dan na najboljših pašnikih, so se lahko igrali pastirske igre in gostili. Neredko se je zgodil kak komičen ali tudi bolj neprijeten dogodek, saj je bilo ta dan vsega v izobilju, tudi rakije in vina ... in nevajeni pijače so uganjali toliko večje norčije.

Ponekod je bila navada, da je pastir, ki je prvi prignal zjutraj na pašo postal "kralj pastirjev" za celo pašno sezono in imel zato pravico prižgati kres (kjer so ga prižigali).

Če daste količkaj na ohranjanje tradicije, ki jo izgubljamo, so jajca, pohane šnite in okrak danes obvezna živila ...pa vino tudi..., saj tako govorijo že stoletja stari zapisi. V naši bližnji okolici danes zagotovo praznujejo člani društva kolesarjev starodobnikov - Torpedo.

Na fotografijah iz prizorov snemanja dokumentarnega filma za RTV Slovenija, so adlešiški osnovnošolci, ki pa so danes že vsi polnoletni.

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

     
1410
2110
2218
2310
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj