Ljudje ob Kolpi: Alojz Kajin - Lojze

Alojz Kajin – Lojze (rojen 9. junija 1924 v Podklancu pri Vinici – umrl 11. januarja 2019 v Mariboru).

Alojz Kajin se je rodil 9. junija 1924 v Podklancu pri Vinici v Beli krajini v kmečki družini, v kateri je bilo sedem otrok. Po končani osnovni šoli se je odpravil v Ljubljano, da bi se izučil za mizarja. Ko je leta 1941 okupator napadel Slovenijo, ni okleval in se je kot zaveden Slovenec v Ljubljani takoj priključil NOB. Ko so Italijani z bodečo žico obdali Ljubljano in iskali aktiviste OF, je že januarja 1942 s kolesom pobegnil do Grosupljega, od tam pa z vlakom domov, kjer je nadaljeval boj proti okupatorju. Z devetimi fanti iz okolice je zbiral orožje. Zaradi nevarnosti, da bi jih odkrili, je 1. maja odšel v partizane, v Belokranjski odred. Ko je okupator to izvedel, je požgal in porušil hišo, starše, brate in sestre pa odgnal v internacijo v Italijo.

Ko je kot 18-letni kmečki fant Alojz leta 1942 vstopil v partizane, je zaradi svoje borbenosti, sposobnosti in predanosti NOB kaj hitro napredoval po častniški lestvici. Od kurirja do komandanta brigade. Leta 1943 je končal oficirsko šolo pri glavnem štabu NOV. Pridružil se je operativnim enotam, Cankarjevi brigadi in Ljubljanski brigadi. Kot vojak je uveljavljal vrednote OF in si s tem pridobil tudi politično zaupanje borcev. Zato so ga septembra leta 1943 izvolili za svojega delegata na kočevskem zboru odposlancev slovenskega naroda, kjer je sodeloval pri prvih korakih graditve slovenske države. Dvakrat je bil ranjen. V Kočevskem rogu se je zdravil več mesecev. V Ljubljanski brigadi je bil komandant prvega in drugega bataljona, marca 1945 postal njen komandant in jo po nekaj tednih težkih bojev od Čabra, Ribnice, Velikih Lašč, Turjaka, Golega, Iga ter skozi Sela proti Orlam pripeljal pred Ljubljano. Dobil je povelje, da mora Ljubljanska brigada prodreti do Ljubljanice in po desnem bregu priti do magistrata. Tako je zmagovito ne le vkorakal, temveč prijahal na iskrivem konju do magistrata in tam sta s političnim komisarjem razvila bojno zastavo in proglasila, da je Ljubljana svobodna.

Po vojni je ostal v JLA, končal gimnazijo, vojaško akademijo in specializirane vojaške šole. Leta 1967 je prišel v Maribor kot komandant vojaškega okrožja. Bil je komandant brigade in garnizije, leta 1976 pa je postal pomočnik komandanta 9. armade v Ljubljani. Sodeloval je s Teritorialno obrambo in Civilno zaščito. Svojo vojaško kariero je zaključil kot general s številnimi odlikovanji.

Po upokojitvi leta 1978 je svoje aktivno življenje nadaljeval. Kot zvesti udeleženec Cankarjeve in Ljubljanske brigade je bil član odborov skupnosti borcev teh brigad in bil aktiven in tvoren pri njihovem delovanju. Aktivno je bil vključen v družbenopolitično delovanje občine Maribor. Bil je predsednik Ribiške zveze Maribor in predsednik Telesnokulturne skupnosti, in v tem času se je zgradila tudi dvorana Tabor.