Ljudje ob Kolpi: Anton Navratil

Anton Navratil, narodnjak.

Rodil se je 23. septembra 1832 v Metliki, umrl 21. oktobra 1897 v Tešnju, Bosna in Hercegovina

»Svobodnjak« – kot Antona Navratila imenuje Janez Trdina je po končanih dveh razredih ljudske šole v Metliki nadaljeval šolanje v tretjem razredu male šole v Novem mestu, sedmega pa je vpisal v Ljubljani. Domnevno je nadaljeval študij na univerzi v Zagrebu (zgodovina?) in takrat se je preživljal kot vzgojitelj otrok feldmaršallajtnanta Jurija Jelačića (brat bana Jelačića). Študija očitno ni končal, veljal pa je za zelo inteligentnega in izobraženega ter poliglota. Vrnil se je v rodno Metliko in se udejstvoval v mestnem življenju, po smrti sestre Ane pa je postal varuh nečakinj in nečakov. Svak Guštin mu je zato zagotovil vso oskrbo.

Leta 1865 je Anton eden od soustanoviteljev metliške čitalnice in ves čas v sporu z nemškim pogovornim društvom, ki je obstajalo le med leti 1878-1884. Dolga let je bil občinski svetnik, leta 1872 pa je postal tudi častni občan Metlike. Aktiven je bil tudi pri »Metliški požarni brambi«, kjer ga 1876 leta izvolijo za vojvodo – gasilskega poveljnika. Uvede poveljevanje v slovenskem jeziku, zato nemško naravnan župan Feliks Anton Hess s svojimi pristaši izvede občni zbor in razpusti požarno brambo, nato pa ustanovi novo društvo podrejeno občini. Navratil odkloni funkcijo v tem novem društvu. Od leta 1873 do 1885 deluje v krajnem šolskem svetu, nekaj časa tudi kot predsednik. Leta 1877 je v okrajih Metlika in Črnomelj izvoljen za deželnega poslanca (v kmečki kuriji) kjer se zavzema za potrebe Belokranjskih ljudi: gradnjo mostu na Vinici, vodnjaka v Črnomlju, davčne olajšave, živinozdravniško službo, dodatnega-petega učitelja za Metliko… Podprl je predlog, da se po ukinitvi Vojne krajine 1881 leta Marindol pripoji Kranjski (kar ni bilo uresničeno), nasprotuje pa priključitvi Žumberka (južno pobočje Gorjancev) Kranjski, ker naj bi bil z večinsko uniatskim in hrvaškim prebivalstvom Žumberka položaj slovenščine ogrožen. – (Nasprotno temu pa se drug Belokranjski poslanec, metliški graščak Josip Savinšek (pravnik, nadporočnik pri domobrancih, soustanovitelj čitalnice in prvi pobudnik ustanovitve metliške požarne brambe…) zelo prizadeva za pripojitev Žumberka (in tudi Marindola) Kranjski.)

Pomemben je tudi njegov prispevek pri razvoju vinogradništva, saj v času ko razsaja trtna uš in umirajo vinogradi prvi v teh krajih uspešno cepi žlahtne sorte trte na odporne ameriške podlage, o čemer je pisal tudi Trdina. Deloval je v podružnici Kmetijske družbe, Družbi sv. Cirila in Metoda, Slovenski Matici…

Znan je bil kot dober govornik, pevec in napitničar, zato je imel na vseh slovesnostih pomembno vlogo. Med drugim je bil imenovan tudi za »stoloravnatelja« na umestitvi pisatelja Ivana Feliksa Šašlja za župnika v Adlešičih.

Decembra 1895 je po dvajsetih letih predsedovanja metliški čitalnici zaradi bolehnosti odstopil, prihodnje leto pa ga je članstvo izvolilo za častnega člana.

Zapisoval in zbiral je ljudske pesmi in običaje ter prevajal in prirejal tuje tekste, vendar na tem področju ni dosegel veličine brata Ivana.

Umrl je 21. oktobra 1897, ko je šel obiskat nečaka Mirka Navratila, edinega sina starejšega brata Ivana, ki je bil okrajni glavar v Bosanskem Tešnju, zato je tudi pokopan na tamkajšnjem pokopališču.

Ivan Navratil sicer ni dosegel take slave kot brat Janez (Ivan) Navratil, vsekakor pa je bila njegova vloga v Metliki, Beli krajini in na takratnem Kranjskem zelo pomembna. Metliški apotekar Milan Wacha je o njem dejal, da je bil pozoren in prijeten družabnik.

Bratoma Navratil je Belokranjsko muzejsko na njuni rojstni hiši postavilo spominsko ploščo.