Ljudje ob Kolpi: Božo Račič - Kume

Theodor Julius Račič (poznan pod imenom Božo Račič – Kume), učitelj.

Rojen 26. decembra 1887 v Čatežu ob Savi, umrl 27. maja 1980 v Ljubljani.

Kot otrok učiteljskih staršev se je veliko selil in družina se nikjer ni ustalila. Mogoče pa so šele Adlešiči postali njegov prvi dom, saj se je tja vedno rad vračal. Tudi Adlešičani so ga imeli za svojega, zato so ga klicali Kume. Res je bil kume (boter) številnim otrokom: bil je rojstni kume, birmanski kume in ker je bila v tistih časih še zelo živa tradicija nastrižnega kumstva, je bil tudi nastrižni kume (tisti, ki je otroku odstrigel prve kodrčke). To je bil čas, ko so otroci osebujnikov (bajtarjev) težko dobili botra in sta bila učitelj in župnik navadno botra celemu kupu otrok.

Leta 1909 maturira na učiteljišču v Ljubljani in dobi prvo zaposlitev na šoli v Kalu nad Šentjanžem. Leta 1914 se poroči in dan po vzponu na Triglav je mobiliziran v Avstrijsko vojsko. Leta 1916 je začasno demobiliziran in opravlja učiteljsko delo v Toplicah pri Zagorju ko izda tudi prvo knjigo: Sušenje v gospodinjstvu. Zavedal se je da bo v vojnih časih nastopila težava v preskrbi s hrano in je gospodinje hotel vzpodbuditi k pripravi sušenega sadja. Med vojno je sicer ves čas v zaledju in v Srbiji poleg kuhanja poučuje tudi slovenščino. V enem svojih člankov v Učiteljskem tovarišu opisuje tragedijo kapitulacije, propada monarhije, ropanja bežeče vojske, nečastne razorožitve… Pridruži se generalu Rudolfu Maistru in tako sodeluje pri vzpostavitvi severne meje Države SHS. 1. decembra 1919 je nameščen kot učitelj v Adlešiče. Tu se poleg učiteljevanja vključuje v vse pore življenja in razvija ter promovira domače obrti in kulturo. Zapisuje otroške pesmice in izštevanke, ki jih otroci pripovedujejo na paši ter izda knjižico Belokranjske otroške pesmi pa tudi Ljudsko kuharico. V enem od časopisnih člankov zopet opisuje hude težave adlešiške šole, ki nima osnovnih potrebščin – papirja, pisal, učbenikov. Na oblast apelira, da jim preskrbi vsaj papir, saj sicer ne bo mogel opismenit mladih Belokranjcev. Tudi stanje šol opisuje kot zelo klavrno – Vinška šola naj bi bila v tem času podprta s sedmimi tramovi, saj bi se sicer porušila. A pri delu ga te težave niso zaustavile, saj je bil pri vseh aktivnostih zelo uspešen in ponesel glas o Adlešičih in Adlešičanih po vsej domovini in tudi v tujino. Adlešiški učenci sodelujejo tudi na Svetovni razstavi v Londonu 1922 leta. Po le petih letih dela v Adlešičih pusti nepozaben pečat in se v Adlešiče vrača vse do svoje smrti.

Leta 1925 je imenovan za ravnatelja Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt in se preseli v Ljubljano. V tej funkciji izvede veliko aktivnosti za ohranjanje in komercialni razvoj domačih obrti, ki vključuje tudi posodabljanje orodij in prodajo izdelkov. Le od ene mojstrice v Adlešičih v enem nakupu odkupi kar 1.000 adlešiških pisanic, domače statve za lan posodobi s češkimi elementi in jih priredi za tkanje volne. Ker ostane Idrija v Italiji, razvija čipkarstvo drugod po Sloveniji in doseže celo njihov izvoz v nemške dežele. Etnografski muzej v Ljubljani oskrbi s številnimi rekviziti. Nagrajen je z viteškim redom sv. Save. Njegova aktivnost ne zgubi zamaha niti po upokojitvi 1946, saj nadaljuje delo kot strokovni sodelavec drugih institucij in podjetij. Leta 1949 je ustanovni član Muzejskega društva v Metliki. Za časa življenja je izdal še več knjig, med njimi tudi: Kuharske bukvice za kmečke žene in dekleta ali sto jedi za kmečke ljudi, Nova kuharska knjižica, Lace-making in Jugoslavija, Mala ljudska kuharica, Pletenje.

Ob 130 obletnici njegovega rojstva je bila v sodelovanju Slovenskega etnografskega muzeja in JZ KP Kolpa v Adlešičih postavljena velika razstava o njegovem delu (avtor razstave kustosinja vnukinja Mojca Račič, oblikovanje pa je naredila pravnukinja Maruša Račič), ki je bila pozneje prestavljena v Pastoralni center v Črnomlju in nato še v Žiri, ki so tudi pomemben center njegovih aktivnosti. Leta 1957 je bil Božo Račič – Kume imenovan za častnega občana Adlešič, 1973 podari zbirko o belokranjskih pisanicah Belokranjskemu muzeju v Metliki, 1978 prejme plaketo Občine Črnomelj… Adlešičani so svojega učitelja zaradi njegovega vsestranskega delovanja – tudi pospeševanja gospodarskih dejavnosti in modernega kmetovanja, ter seveda zbiranja kulturnega bogastva zelo vzljubili. V Adlešičih je pustil neizbrisen pečat in zaradi njegovega velikega prispevka kraju tukajšnje kulturno društvo danes nosi njegovo ime: KUD Božo Račič Adlešiči.

V 93 letu starosti umre 27. maja 1980 v Ljubljani.

»Vedoželjnost, ustvarjalnost in veselje do poučevanja so bile Kumetu položene v zibelko«, so o očetu Božu povedali njegovi otroci, ki se Adlešičanom vedno predstavijo z besedami: »Mi smo Kumetova deca«. Trije od petih Račičevih otrok so se rodili v stanovanju v zgradbi Adlešiške osnovne šole med njimi tudi atlet, najstarejši slovenski olimpijec Marko Račič, ki je letos praznoval 101 leto.

Kume je bil znan po številnih domislicah, ena od zanimivih je tudi napis, ki je učence pričakal na šolskih vratih na Veliki petek: »Danes pouka ne bo, ker sem moral v Črnomelj po meljo, da bo žena deci spekla povitico…«