Na vsebino

Ljudje ob Kolpi: Ivan Božič

Ivan Božič, general.

Rojen 9. januarja 1894 v Jurovem, umrl 16. junija 1962 v Beogradu.

Oče Alojz Božič je bil učitelj na prvi slovenski kmetijski šoli – »Vinarska in sadjerejska šola« na Slapu pri Vipavi (leta 1873 jo je ustanovil župnik Jurij Grabrijan, rojen v Adlešičih). Kranjski deželni stanovi se odločijo šolo preseliti leta 1886 na Grm pri Novem mestu in takrat so z vozovi prepeljali vso šolsko opremo in večino učiteljev v Novo mesto. Božič se kmalu po tem odloči nadaljevati kariero kot upravnik posestva Jurovo, ki je sicer na Hrvaškem, a blizu Metlike – le na drugem bregu reke Kolpe. Poročil se je z Marijo Pfleger iz Moravskega in v zakonu se jima rodi osem sinov in pet hčera. Objavljal je tudi članke o umnem kmetovanju.

Otroci hodijo v osnovno šolo v bližnjo Metliko. Ivan jo obiskuje v letih 1900-1905, nato pa šolanje nadaljuje na gimnaziji v Karlovcu. Leta 1909 postane kadet vojaške šole v Karlovcu. Leta 1913 je s činom praporščaka dodeljen 17. pehotnemu polku (sestavljen iz slovenskih nabornikov). 1. avgusta je povišan v čin podporočnika, postane poveljnik čete in odide (z drugimi Belokranjci) na Vzhodno fronto – v Galicijo.

Konec leta je zajet s strani Ruske carske vojske, ki ga pošlje v vojaško taborišče v daljni Turkestan (danes država Turkmenistan). Najprej v Kokando, pozneje še Taškent. Po februarski revoluciji se javi kot prostovoljec v srbsko-jugoslovansko dobrovoljsko vojsko. 1. aprila 1917 je razporejen v dopolnilni bataljon 1. srbske divizije v Odesi (južna Ukrajina). Divizija je bila še povsem nepripravljena, a na pritisk Rusov na hitro poslana na bojišče v Romunijo – v boj proti Bolgarom, Nemcem in Turkom, kjer pade v hude boje in doživi katastrofo. Od 555 častnikov in 18.457 podčastnikov ter vojakov, jih v bojih pade 2.000, še 8.000 pa je ranjenih. Divizija je imela na bojišču velike težave zaradi neusklajenega poveljevanja – častniki povečini Srbi, podčastniki in vojaki pa vojni ujetniki avstro-ogrske vojske različnih narodnosti (Poljaki, Čehi, Slovaki, Slovenci, Hrvati, Srbi). Kljub lastni katastrofi, pa je v boju hudo prizadela bolgarsko armado, kar se je pozneje pokazalo v odločilni bitki na Kajmakčalanu ko ni bila več dovolj operativna.

Ivan Božič je povišan v kapetana II. razreda in do konca leta 1917 prebije kot ranjenec s prestreljenim kolkom v bolnišnici v Odesi. Formira se Dobrovoljski korpus Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki šteje 35.000 vojakov. 10.000 pripadnikov odide na Solunsko fronto, večina – 25.000 prostovoljcev pa ostane v Rusiji. Manjši del se jih pridruži Rdeči armadi, večina pa se podredi poveljstvu zahodnih intervencijskih sil – točneje Češkoslovaškemu korpusu, ki šteje 70.000 mož v Rusiji (na drugih frontah še 30.000), ki jim poveljuje francoski general Pierre-Thiébaut-Charles-Maurice Janin. To sta Jugoslovanska polka: Matija Gubec in Blagodićev polk, ki jima poveljujejo slovenski častniki. Ivan Božič je najprej v Samari in Turkmenistanu zbiral prostovoljce, nato pa je postal poveljnik bataljona v polku majorja Matije Blagodića.

Večino časa je delal na varovanju transibirske železnice kjer je bil v pogostih spopadih z Rdečo armado. Po smrti Hrvata Blagodića postane poveljnik polka. Po hudi bitki z boljševiki preostanek polka pade v sovjetsko ujetništvo, reši se le konjenica s kapetanom Božičem v kateri so še štirje slovenski častniki. Ostanek vojske se počasi pomika skozi Sibirijo do Vladivostoka. Tu je imenovan za poveljnika 1. bataljona Evakuacijskega odreda Srbov, Hrvatov in Slovencev. Med 1.400 jugoslovanskimi borci je tudi 150 Slovencev. V Vladivostoku se sicer zbere še del bele vojske, ki ni mogla na Finsko ali na zahod – to je 60.000 Čehov in Slovakov, 30.000 Poljakov, 5.000 Romunov…

Ivan Božič se s svojim bataljonom 26. julija 1920 vkrca na britansko evakuacijsko ladjo »Kildanon Castle« in pristanejo v Dubrovniku 13. avgusta 1920. (2. bataljon Evakuacijskega odreda, ki mu poveljuje Jože Šircelj iz Mokronoga (hkrati tudi poveljnik polka Matije Gubca) v katerem je 1.300 Slovencev in 130 Čehov in Slovakov pride v Dubrovnik z ladjo »Himalaja« 10. septembra 1920). Ivan Božič takoj po povratku vstopi v Vojsko Kraljevine Jugoslavije, ki mu prizna vojaški status le od 1. aprila 1917, ko je kot vojni ujetnik pristopil k prostovoljcem SHS v Odesi. V Sarajevu opravi tečaj za častnike v pehoti in kot kapetan I. razreda postane pomočnik predavatelja, nato pa s činom majorja predavatelj v tej šoli. V Sarajevu se spozna z rusko begunko iz Sankt Peterburga Irino Baranov (njen oče Valerijan (poveljnik polka v vojski Belih Rusov – nasprotnikov boljševikov) je bil pogodbeni učitelj v vojaški akademiji, mama pa je zasebno poučevala ruski in francoski jezik). Zakonca Božič nista imela otrok.

Decembra 1928 kot podpolkovnik postane poveljnik bataljona v 23. pehotnem polku, nato poveljnik 13. bataljona v II. planinskem polku. 1. aprila 1934 postane kraljev pribočnik, kjer napreduje tudi v čin polkovnika. 1. aprila 1937 postane poveljnik 18. polka, 1939 pa postane načelnik učnega odseka v Pehotni inspekciji Glavnega štaba Vojske Kraljevine Jugoslavije v Beogradu. 31. marca 1941 je imenovan za poveljnika dopolnilnega polka Timoške divizije, a že 14. aprila 1941 v Aleksincu pade v nemško ujetništvo. Kot visokega častnika ga nenehno premeščajo iz taborišča v taborišče: Offenburg, Nürnberg, Strasbourg, Barkebridge (?), Aleksisdorf, Fallingbostel, nato še na Italijansko območje: Reka, Vestone, Aversa, Corte, Maggiore in na koncu še Acquapendente v pokrajini Lazio kjer ga iz ujetništva reši britanska 8. armada. Tukaj je kot vodja Protifašističnega odbora organizator povratka jugoslovanskih častnikov v Jugoslavijo.

Ob povratku v domovino se prostovoljno javi v Jugoslovanko armado, ki izkušenemu častniku podeli čin podporočnika in dodeli poveljstvo čete. Kmalu le spoznajo njegove vrline in mu vrnejo čin polkovnika, maršal Josip Broz Tito pa ga 16. decembra 1947 poviša v generalmajorja. Božič kmalu po tem prostovoljno postane član Komunistične partije Jugoslavije. Do upokojitve leta 1955 je nato delal kot predavatelj Vojne geografije na vojaški akademiji v Sarajevu. Takrat izda učbenik Osnove vojaške geografije, skupaj s polkovnikom Milanom Kneževićem (pozneje postane generalpodpolkovnik) pa še Vojno geografijo sosednjih držav (Albanija, Grčija, Bolgarija, Romunija, Madžarska, Avstrija in Italija).

Odlikovan je bil le v času službovanja v Kraljevi vojski Jugoslavije in prejel naslednja odličja:

- Red Belega orla IV. stopnje z meči;
- Medaljo za vojaške vrline;
- Red sv. Save IV. stopnje;
- Karadjordjevo zvezdo IV. Stopnje.

Dobil pa je tudi vojaška priznanja iz drugih držav:

- Vojni križ (čehoslovaški);
- Vojni križ s palmo (francoski);
- Vojni križ (italijanski);
- Krono III. stopnje (čehoslovaško);
- Krono III. stopnje (romunsko);
- Križ III. stopnje (nemški).

Umrl je v Beogradu 16. junija 1962.

Vir: KP Kolpa

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj